Meni za navigacijo+

Program četrtek 24. 10.

Program četrtek, 24. 10. 2019

 

8:00 – 9:00 Registracija udeleženk in udeležencev

 

9:00 – 10:30

 

PLENARNA PREDAVANJA (Moderator: Milenko Stiplovšek)

 

VELIKA DVORANA (+ PRENOS V MODRI)

(PRE)ŽIVETI V DIGITALNEM SVETU (Goran Bezjak, ZRSŠ)

Sodobne tehnologije spreminjajo svet, ki ga poznamo, s tem pa se spreminja tudi poučevanje in namen poučevanja. To od učitelja zahteva novo vlogo in nova znanja. Učitelji se velikokrat znajdemo v situaciji, ko si postavimo vprašanje: Kje in kako se učiti ter kaj, da bomo zmožni z mlado generacijo soustvarjati svetovljane 2.0? Digitalni svet se nam nasmiha na vsakem koraku, zato je čas, da prenehamo odgovornost prenašati na učitelje informatike ali računalništva. Učitelji vseh predmetov moramo prilagoditi poučevanje v smeri, ki družbi prinaša napredek in iz učencev naredi kompetentnega človeka za sedanjost ter prihodnost. Da bomo lahko dosegli ta cilj, moramo pogledati kaj so minimalni standardi znanja učitelja, učenca in ostalih državljanov na področju digitalnih kompetenc, da bomo kot družba konkurenčni v prihajajočem svetu. Zelo verjetno bomo morali pristop podajanja znanja spremeniti in misli usmeriti v soustvarjanje znanja z učenci. Namen bo razmisliti dvoje: kakšnega učitelja potrebujemo ter kakšnega svetovljana soustvarjamo skupaj z njim.

IZZIVI IN PRILOŽNOSTI, KI JIH PONUJAJO VESOLJSKE TEHNOLOGIJE (Iztok Kramberger, UM, FERI; SkyLabs d.o.o.)

Začetek vesoljske dobe je bil v mnogih pogledih neposreden odziv na povečano konkurenčno politično in vojaško retoriko večjih svetovnih velesil v drugi polovici prejšnjega stoletja. Danes sta dolgoročna izziva človeštva predvsem iskanje surovin in populacija sosednjih planetov ter lun, med poglavitna kratkoročna izziva pa uvrščamo vesoljski turizem in izboljšanje kvalitete bivanja na Zemlji s pomočjo novodobnih telekomunikacij in oddaljenega opazovanja Zemlje. Pri tem pa potreba po zmanjšanju tehnoloških tveganj služi kot pomemben katalizator za počasno odpiranje sveta vesolja zasebnim podjetjem, politično in vojaško retoriko pa je možno čutiti le-še v zagotavljanju tehnološke neodvisnosti. Zaradi stalne tehnološke miniaturizacije se naprave okoli nas na Zemlji zmanjšujejo in relativno podoben trend se je pričel na področju vesolja, vendar mnogo obširneje za zelo različne in kompleksne aplikacije. Danes nano sateliti predstavljajo pomemben segment v današnji vesoljski industriji, saj lahko novo tehnologijo hitro in poceni prenašajo v vesolje. Nova tehnologija se tako demonstrira in ovrednoti mnogo hitreje in ceneje, kar znižuje finančno tveganje na tem področju. Posledično miniaturizacija in novodobni načrtovalski postopki elektronike za vesolje odpirajo povsem nov aplikacijski pogled na izkoriščanje nizkih Zemljinih orbit v smeri velikih konstelacij po stotine nano satelitov. Tako se nano sateliti vedno bolj uveljavljajo tudi v kontekstu znanstvenih in telekomunikacijskih aplikacij ter aplikacij oddaljenega opazovanja in zaznavanja.

MIKROPLASTIKA V PREHRANJEVALNIH SPLETIH (Tom Turk, UL, BF)

V predavanju bom predstavil kakšno je stanje oceanov glede onesnaženja s plastiko, kako mikroplastika vpliva na morske organizme in ekosisteme in kakšne so možne rešitve. Onesnaženje oceanov s plastiko je vseobsegajoče. Različno velike kose plastike lahko najdemo od morskih obal do največjih oceanskih globin. Problem plastike je v tem, da ni razgradljiva, navidezno izginjanje plastike po določenem času, pa predstavlja le njeno fragmentacijo na manjše delce, ne pa tudi njene razgradnje. Obstaja vrsta plastičnih materialov z različnimi lastnostmi, ki v morske ekosisteme sčasoma izločajo strupene snovi ali pa se nanje vežejo strupene snovi iz samega okolja in tako koncentrirajo toksične snovi, ki kasneje vstopajo v prehranjevalne verige. Mikroplastika in delci, ki so tako majhni, da jih uvrščamo celo v nanoplastiko, se torej kopičijo v prehranskih verigah in lahko predvsem pri nekaterih organizmih, kot so morske ptice, morski sesalci in morske želve, povzročajo tako prebavne motenj kakor toksične učinke. Ta problem je sicer nekoliko manj opazen pri morskih ribah, s katerimi se večinoma hranimo ljudje, kar pa ne pomeni, da se tudi po tej poti mikroplastika ne kopiči v prehranjevalnih spletih. Trenutno je stanje naših oceanov tako, da bo plastika v njih ostala še zelo dolgo, tudi če bi nam uspelo proizvodnjo plastike in njene uporabe omejiti in ju vpreči v zaprt krog, kar pa je malo verjetno. Pomembno pa je, da se vedno več ljudi zaveda tega hudega problema in da to vodi vsaj v začetne ukrepe za zmanjšanje obremenitve svetovnih oceanov s plastiko.

 

10:30 – 11:00

 

Odmor

 

11:00 – 12:30

 

SEKCIJSKA PREDAVANJA

 

NARAVOSLOVJE (Moderatorka: Bernardka Moravec)

 

VELIKA DVORANA I

IDENTIFIKACIJA NADARJENIH UČENCEV IZ DEPRIVILIGIRANIH OKOLIJ OB UČENJU Z RAZISKOVANJEM SODOBNIH NARAVOSLOVNIH SPOZNANJ (Mojca Čepič, Saša Ziherl in Sandra Palchich, UL, PeF)

Raziskave kažejo, da so nadarjeni enako zastopani v vseh segmentih družbe, a vendar je delež prepoznanih nadarjenih v privilegiranih krogih mnogo večji od deleža prepoznanih nadarjenih, ki izhajajo iz deprivilegiranih okoliščin. Razlogov zato je več. V deprivilegiranih okoljih pogosto šola in znanje nista cenjena, zato otroci slabše berejo, pišejo in računajo, kar se odraža v njihovih učnih dosežkih. Ker so odlični učni dosežki v Sloveniji eden najpogostejših indikatorjev nadarjenosti, so taki učenci spregledani. Učenci, ki slabše berejo, pišejo in računajo, običajno tudi slabše rešujejo teste za prepoznavanje, saj niso vešči abstraktnega razmišljanja in imajo šibkejši besednjak. V skupino nadarjenih, ki lahko ostanejo spregledani iz enakih oziroma podobnih razlogov, sodijo tudi učenci, ki jim jezik učenja ni materni, ki imajo doma zaradi različnih okoliščin težavno situacijo in dvojno izjemni učenci. Za prepoznavanje nadarjenih učencev smo razvili pristop, ki temelji na eksperimentiranju ob vpeljavi sodobnih znanstvenih spoznanj v poučevanje. Eksperimentiranje ni spremljano z dolgimi besedili in ne zahteva več od osnovnega računanja. Sodobne znanstvene vsebine so nove za vse učence, saj še niso postale del splošnih znanj, ki jih je mogoče pridobiti neformalno. Učenci, ki dobro sklepajo in znajo hitro uporabiti nova spoznanja pridobljena ob poskusih, se lahko izkažejo v ti. indikativnih vprašanjih. Tudi učenci, ovirani od slabe pismenosti se imajo priložnost izkazati in vzbuditi učiteljevo pozornost. V prispevku bo predstavljena učna enota z vsemi elementi za prepoznavanje nadarjenih učencev, in preliminarni rezultati pilotske študije. Predstavili bomo tudi ovire, pri katerih se srečujemo v testiranju predlaganega pristopa za prepoznavanje nadarjenih.

IZOBRAŽEVANJE ZA TRAJNOSTNO SOBIVANJE Z VELIKIMI ZVERMI (Iztok Tomažič, UL, BF)

Izobraževanje s področja varstvene biologije je pomemben družbeni cilj, usmerjen v spodbujanje ohranjanja biotske raznovrstnosti po vsem svetu. Kadar se učenci učijo o živalih, ima neposredna izkušnja z živalmi velik vpliv na izgradnjo znanja in na oblikovanje stališč do njih. V primeru poučevanja o velikih zvereh je učencem težje omogočiti neposredne izkušnje z živalmi. Izjema je lahko obisk živalskega vrta. Kljub temu pa je v razredu mogoče uporabiti material iz trajnih zbirk in druge vire, ki lahko pozitivno prispevajo k izboljšanju znanja in oblikovanju pozitivnih stališč učencev do velikih zveri. V raziskavi, ki jo predstavljamo v prispevku, smo ugotavljali, kako se spremenijo znanje in stališča dijakov do velikih zveri glede na različne načine izvedbe pouka. Oblikovali smo tri skupine. V prvi skupini so bili dijaki v šoli deležni tradicionalnega pouka (predavanj) o velikih zvereh, v drugi skupini so dijaki poleg predavanj spoznavali velike zveri tudi preko dela z materiali iz trajnih zbirk. Tretja skupina dijakov pa je obiskala delavnice v zunajšolski ustanovi (na Biotehniški fakulteti), kjer so delali s konkretnimi materiali in bili deležni tudi krajšega predavanja o velikih zvereh. V raziskavi so sodelovali dijaki splošne gimnazije in dijaki ene srednje strokovne šole. Ugotovili smo, da imajo dijaki v povprečju pozitivna stališča do velikih zveri. Na učenje o velikih zvereh je imelo največji vpliv predhodno znanje dijakov. Dijaki vseh treh skupin so po pouku izkazali pomembno več znanja glede na začetno stanje-znanje. Največji vpliv na znanje in stališča dijakov je imel pouk, ki je potekal v izvenšolski učni ustanovi, zato predlagamo, da se tak način poučevanja vsebin varstvene biologije že v osnovni šoli vključuje v učni proces.

VODA KOT IZZIV PRI POUČEVANJU NARAVOSLOVJA (Iztok Devetak, UL, PeF)

Poučevanje in učenje naravoslovja mora biti aktivno. To pomeni, da so učenci miselno aktivni že med poukom in ne šele med samostojnim učenjem doma. Da so učenci med poukom aktivni pa je odgovoren učitelj, saj mora ustrezno voditi pouk. Naravoslovje je še posebej hvaležna disciplina za zagotavljanje aktivnega pouka, saj je osnovno orodje poučevanja in učenja naravoslovja eksperiment. Eksperiment omogoča aktivnost sam po sebi, vendar mora biti zasnovan tako, da omogoča tudi učenje z razumevanjem. Tako imenovan uvodni eksperiment s katerim spodbudimo zanimanje za neko vsebino na začetku učne ure samo zato, ker je zanimiv, nima bistvene izobraževalne vloge. Nadgradnja eksperimenta v raziskovalno delo pa omogoča formiranje znanja in pridobivanje raziskovalnih spretnosti med poukom. Pri tem je glavna slabost tovrstnega dela z vidika organizacije pouka časovna potratnost. Vendar se mora učitelj zavedati, da je tovrsten pouk potreben saj omogoča razvoj kompetenc, ki so za naravoslovno pismenega učenca na določeni stopnji šolanja, bistvene. Poleg pristopa k poučevanju pa je vedno v ospredju tudi vsebina. V učnih načrtih naravoslovja se od prvega razreda naprej poudarja voda kot modelna snov za spoznavanje lastnosti snovi. Pri tem pa se postavlja vprašanje ali je voda res ustrezna snov, za pojasnjevanje osnovnih pojmov, kot so agregatna stanja snovi, tališče, vrelišče… Zavedati se moramo, da je voda zaradi svojih anomalnih lastnosti, ki so posledica vodikovih vezi med molekulami, za pojasnjevanje teh osnovnih kemijskih pojmov, manj primerna. Drugi pojem, ki pa ni povezan z anomalnimi lastnostmi vode, je trdota vode. Trdota vode ima posledice v našem vsakdanjem življenju zato je za razumevanje tega pojma potrebno zgodnje vpeljati vsebine v pouk naravoslovja. Pojasnjevanje pojmov povezanih s trdoto vode je mogoče izpeljati z različnimi eksperimenti, ki jih lahko nadgradimo v pouk z raziskovanjem oz. jih lahko poenostavimo glede na starostno oz. kognitivno stopnjo učencev. Eksperimentalno delo predstavljeno na predavanju se bo nadgradilo s praktično izvedbo na delavnici Učenje z raziskovanjem pri naravoslovju – voda.

 

FIZIKA (Moderator: Milenko Stiplovšek)

 

VELIKA DVORANA II

KAKO PREPOZNATI NAJBOLJŠO IZBIRO? (Gorazd Planinšič, UL, FMF)

Z razvojem družbe se spreminja tudi vloga izobraževanja. V zadnjih dvajsetih letih na spremembe v izobraževanju vse bolj vpliva naraščajoče število novih spoznanj v znanosti (npr. nova spoznanja o tem kako delujejo naši možgani in kako se ljudje učimo) in novih dosežkov v tehnologiji (razvoj šolske opreme, razvoj IKT) ter spremembe na trgu dela (delodajalci iščejo procesna in epistemološka znanja ter sposobnosti kot so generiranje in testiranje različnih idej). Posledica teh sprememb je povečano število priporočil, usmeritev, trendov … v poučevanju, ki govorijo o novih učnih pristopih, filozofijah poučevanja, metodah, tehnikah…. Kako ovrednotiti vse te informacije, kako jih primerjati in kako izbrati med njimi? V predavanju bom ob primerih pokazal na nekatere ključne vidike poučevanja in učenja fizike, ki lahko pomagajo učitelju/učiteljici fizike ovrednotiti in primerjati nove informacije.

VESOLJSKE TEHNOLOGIJE KOT PRILOŽNOST ZA POPESTRITEV POUKA FIZIKE (Iztok Kramberger, UM, FERI, SkyLabs d.o.o.)

Polet z Zemlje v vesolje je zelo podoben ločitvi, saj ga želite izvesti čim hitreje s čim manj prtljage, pri tem pa polet zavirajo močne sile, še posebej težnost. Z naraščanjem števila poletov pa se prične ekonomija obsega. Vesolje je za elektronske sisteme zelo sovražno okolje, saj so v primerjavi z zemeljskimi sistemi v vesolju prisotni trije faktorji, ki negativno vplivajo na delovanje elektronskih sistemov: vakuum, nedostopnost in ionizirajoče sevanje. Pomanjkanje atmosfere v vesolju oz. vakuum predstavlja problem predvsem z vidika oteženega hlajenja elektronskih sistemov. Nedostopnost nam onemogoča preprosto lokalno odpravljanje napak v obliki klasičnih servisnih posegov. Povečano ionizirajoče sevanje v vesolju pa predstavlja bolj zapleten problem, saj se pri načrtovanju zemeljskih sistemov z njim v veliki večini ne ukvarjamo. Učinke ionizirajočega sevanja na elektronske sisteme v grobem delimo na dve kategoriji: absorbirano dozo in posamezne sevalne dogodke. Absorbirana doza predstavlja dolgotrajen proces, kjer se zaradi ionizirajočega sevanja elektronske komponente počasi degradirajo in njihove lastnosti sčasoma nehajo ustrezati zahtevam. Posamezni sevalni dogodki pa so takojšni dogodki, ki povzročijo hitre spremembe v elektronskih vezjih, kar lahko vodi do nepravilnega delovanja sistema, lahko pa tudi do trajne odpovedi sistema. Potepanje po vesoljskem prostoru je načeloma enostavno, saj ni ničesar, kar nas bi zaviralo, toda kako začeti? Večja kot je masa objekta, večja je sila za premikanje. Novodobni pogoni so sicer odlični za začetno potiskanje, vendar dragoceno gorivo bo zgorelo v nekaj minutah. Ob tem problem vesoljskih odpadkov postaja vse bolj resničen. Ameriška mreža za nadzor vesolja ima oči nad več kot 17000 predmeti, katerih velikost dosega 10 centimetrov in se gibljejo okoli Zemlje s hitrostjo več kot 28000 km na uro. Predstavljene bodo tudi izkušnje Laboratorija za elektronske in informacijske sisteme, ki gradi in bo utiril satelit TRISAT, z obiskovalci iz osnovnih in srednjih šol v sklopu poletnih šol, delavnic za srednje šole in naravoslovno tehniških dni. Laboratorij v sklopu teh aktivnosti med drugim tudi vzpostavi stik obiskovalcev z vesoljskimi tehnologijami in izzivi za prihodnje.

UPORABA NAČELA NAPRAVI SAM (DIY) ZA UČENJE IN POUČEVANJE FIZIKE (Milenko Stiplovšek, ZRSŠ)

Dva od treh pogosto navedenih načinov raziskovanja – projektno učenje in učenje skozi načrt – vključujeta izdelavo realističnih izdelkov. Znani fizik Richard Feynman je izjavil: »What I cannot create, I do not understand.« V prispevku bodo predstavljene izkušnje pri poučevanju fizike s spodbujanjem učenja ob izdelavi izdelka in nekaj idej za tovrstne aktivnosti. Predstavljena bodo tudi načela vrednotenje znanja, pridobljenega pri izvedbi t.i. kratkih projektnih nalog oziroma pri učenju skozi načrt. Prikazanih bo še nekaj uspehov in zablod na področju vrednotenja znanja fizike, pridobljenega na ta način. Posebej bo izpostavljen svetovni splet in »subkultura DIY (Do It Yourself)«, predstavljena na spletu. Mnogo projektov DIY, predstavljenih na svetovnem spletu, je s stališča razumevanja fizike in nato njene uporabe izredno zanimivih.

INTRAOKULARNE LEČE – SINTEZA ZNANJ V RAZISKOVALNI NALOGI (Rasto Snoj, ERSŠG Vegova Ljubljana)

Sodobni pouk fizike od učitelja zahteva interdisciplinarni pristop. Teoretična suhoparna ‘šolska’ znanja se nadgrajujejo skozi uporabo v avtentičnih primerih. To poveča motivacijo dijakov in omogoča povezavo z realnimi vsakodnevnimi praksami, kar je še posebej učinkovito, če gre za področja, ki pomenijo strokovno novost. Na višjem kognitivnem nivoju naj bi šlo tudi za sintezo znanj različnih znanosti in ved, v konkretnem primeru fizike, biologije in uporabe merilne tehnike. V raziskovalnem delu naj bi bili najboljši dijaki sposobni izdelati tudi delujoč model, ki naj v poskusu potrdi ali ovrže teoretične teze. Gre za razumevanje delovanja sodobne optične difrakcijske multifokalne leče, ki jo bolniku s katarakto implantirajo namesto naravne. Taka leča omogoča bistveno boljši vid, kot standardna monofokalna leča. Teoretičnemu pojasnilu o delovanju nekaj najznačilnejših vrst intraokularnih leč (IOL) sledi razlaga njenega akustičnega analoga, ki je pomemben predvsem v zvezi z enostavnejšim prikazom ustvarjanja difrakcijskega gorišča. Pri tem navedemo nekaj osnovnih lastnosti Fresnelove conske plošče, ki so bistvene za razumevanje delovanja IOL, kar pa le nekoliko presega obvezni del gimnazijskega učnega načrta za fiziko.

 

KEMIJA (Moderatorka: Anita Poberžnik)

 

GALA DVORANA

AKTUALNO V KEMIJSKEM IZOBRAŽEVANJU (Andreja Bačnik in Anita Poberžnik, ZRSŠ)

V prispevku bova predstavili aktualne tematike s področja kemijskega izobraževanja. Dotaknili se bova naslednjih področij didaktike kemije: oživitev izkušenjskega učenja; 7 preprostih pravil za dvig naravoslovnega/kemijskega izobraževanja; posodobitev v učenju z raziskovanjem in v relaciji do naravoslovne pismenosti; razvijanja digitalnih kompetenc, posebej pri eksperimentalnem delu; reševanja avtentičnih problemov itd. Omenjene didaktične pristope/strategije bova povezali z aktualnimi vsebinskimi konteksti s področja kemije in okolja.

POT OD MENDELEJEVEGA DO SODOBNEGA PERIODNEGA SISTEMA (Franc Perdih, UL, FKKT)

Združeni narodi so leto 2019 razglasili za leto periodnega sistema elementov kot počastitev 150. obletnice njegovega odkritja. Leta 1869 je Dimitrij Ivanovič Mendelejev razvrstil 63 takrat znanih kemijskih elementov na podlagi naraščajoče relativne atomske mase v skupine glede na njihove periodično ponavljajoče se lastnosti ter predvidel tudi nekaj mest za takrat še neodkrite elemente. V 150 letih se je periodni sistem dopolnjeval, saj je danes znanih že 118 elementov. Poleg dodajanja novih elementov pa je periodni sistem doživel tudi nekaj korenitih sprememb, ki so vodile do sodobnega periodnega sistema. Eden večjih problemov, s katerim se je ukvarjal Mendelejev do konca življenja ter tudi številni drugi raziskovalci, je predstavljala umestitev lantanoidov. Že v prvih dveh verzijah periodnega sistema (1869, 1871) je Mendelejev ob razvrščenih lantanoidih dodal zaznamek, dodatno veliko dilemo pa je predstavljala umestitev še devetih novih lantanoidov, ki so jih odkrili do leta 1907. Podobna dilema se je nanašala tudi na umestitev urana in torija. Z odkritji na področju zgradbe atoma ob prelomu 19. in 20. stoletja, tako sestave jedra kot elektronske ovojnice, je razporeditev elementov v periodnem sistemu dobila tudi jasno teoretično razlago.

KOMPLEKSNOST OCENJEVANJA IZPOSTAVLJENOSTI IN TVEGANJA ZA ZDRAVJE NA PODLAGI PODATKOV HUMANEGA BIOMONITORINGA: PRIMER PAH (Agnes Šömen Joksić, NIJZ)

Humani biomonitoring (HBM) je učinkovit način spremljanja izpostavljenosti okoljskim kemikalijam. S pomočjo HBM prepoznamo stanje, trende in spremembe v izpostavljenosti populacije, zlasti ranljivih skupin, postavimo nacionalne referenčne vrednosti, opredelimo prioritete, ocenimo okoljska tveganja in tveganja za zdravje ter spremljamo prizadevanja za preprečevanje oziroma zmanjševanje izpostavljenosti. Ustrezna interpretacija HBM podatkov za te namene je zapleten in kompleksen postopek, kar se dobro pokaže na primeru policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH). PAH so skupina sorodnih organskih spojin (kongenerjev), sestavljenih iz vsaj dveh benzenovih obročev. Ljudje smo lahko PAH izpostavljeni iz različnih virov. PAH se v okolju pojavljajo v mešanicah, njihova potencialna toksičnost pa se izrazi šele z metabolno aktivacijo. Za oceno izpostavljenosti in tveganja za zdravje je zato ključno poznavanje metabolnih procesov, izbira ustreznega biomarkerja (biomarkerjev), razpoložljivost ustreznih analitskih metod, razpoložljivost toksikoloških podatkov ter referenčnih in/ali bioloških mejnih vrednosti (smernic). Kot biomarker izpostavljenosti PAH je najpogosteje analiziran 1-hidroksi-piren, ki je glavni urinski metabolit pirena. Povezujemo ga z izpostavljenostjo PAH preko hrane in ga zaradi njegove relativno velike koncentracije v urinu ter analitsko nezahtevnega matriksa dokaj enostavno merimo. Obstajajo upravičeni dvomi, da določitev zgolj 1-hidroksi-pirena podcenjuje tveganje za zdravje. Po drugi strani za urinske metabolite nekaterih PAH, npr. fluorena, fenantrena in naftalena, ki jih povezujemo z izpostavljenostjo onesnaženemu zraku oziroma kajenju, ni razpoložljivih toksikoloških podatkov ter referenčnih in/ali bioloških mejnih vrednosti. Tudi v primeru benzo[a]pirena, ki je dokazano rakotvoren (skupina 1 IARC) in bi ga bilo treba v okviru HBM nujno določevati, se soočimo s težavami. Metaboliti benzo[a]pirena so relativno nepolarne spojine, ki se večinoma izločajo z blatom in je posledično njihova urinska koncentracija izredno majhna. To trenutno še vedno predstavlja velik analitski izziv. V obstoječi situaciji je za ocenjevanje izpostavljenosti in tveganja za zdravje na podlagi podatkov HBM v primeru PAH potreben strokovno sprejemljiv in zanesljiv kompromis, kar prikazujemo v prispevku.

MOLEKULSKO MODELIRANJE KOT KOMPLEMENTARNO RAZISKOVALNO ORODJE EKSPERIMENTOM (Anton Kokalj in Matic Poberžnik, IJS)

V zadnjih treh desetletjih so postale računalniške simulacije oziroma modeliranje procesov na atomskem nivoju pomembno komplementarno orodje fizikalno-kemijskim eksperimentom. Lahko rečemo, da simulacije predstavljajo tretjo znanstveno paradigmo, poleg eksperimenta in teorije. Računalniki nam omogočajo numerično reševanje enačb, ki analitično niso rešljive. Tako lahko preverjamo teorije, podobno kakor naravne fenomene merimo z eksperimenti. Primerjava obojega nam omogoča globlji vpogled in razumevanje. Po drugi strani pa predstavljajo računalniške simulacije virtualne eksperimente, s pomočjo katerih lahko napovemo in interpretiramo izide realnih eksperimentov. Simulacije oz. molekulsko modeliranje je na današnji stopnji razvoja zelo uporabno pri razvoju novih materialov zaradi zmožnosti napovedi lastnosti hipotetičnih snovi. Še več, simulacije postanejo edino orodje pri študiju procesov, ki so le stežka dosegljivi ali celo nedosegljivi eksperimentom. Na primer, prehodna stanja kemijskih reakcij imajo zelo kratko življenjsko dobo in njihovih struktur do nedavnega ni bilo mogoče eksperimentalno napovedovati. Drug primer so procesi, ki potekajo v središču Zemlje in v vesolju. V tem prispevku bomo opisali bistvene prvine molekulskega modeliranja, ki temelji na osnovnih principih. Kako osnovni so ti osnovni principi? Ker kemijske lastnosti niso odvisne od dogajanja v atomskem jedru, na tem nivoju obravnavamo atomska jedra kot osnovne delce, ki imajo poznano maso in naboj. Poznati moramo še maso in naboj elektrona ter pravila kvantne mehanike. Gre za reševanje Schrödingerjeve enačbe, ker pa ta v splošnem ni analitično rešljiva, moramo zato vpeljati vrsto približkov. Vsem metodam, ki so za nas računsko še dosegljive, sta skupna Born-Oppenhaimerjev približek, s katerim ločimo gibanje elektronov od gibanja jeder, in poenostavitev več-elektronske Schrödingerjeve enačbe na eno-elektronsko, ki je osnova splošno znani teoriji molekulskih orbital. Danes je med najbolj uporabljenimi metodami teorija gostotnega funkcionala (angl. DFT – Density Functional Theory). Za konec bomo uporabnost molekulskega modeliranja ponazorili na več nazornih konkretnih primerih.

 

GOSPODINJSTVO IN ŠOLSKA PREHRANA  (Moderatorka: Irena Simčič)

 

MODRA DVORANA II

POMEN NADZORA PRI ZAGOTAVLJANJU VARNOSTI HRANE (Andreja Bizjak, Matjaž Guček, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)

Zakonodaja Evropske unije o hrani ureja najrazličnejša vprašanja v zvezi s hrano na splošno in varnostjo hrane posebej. Predpisi zajemajo vse dele prehranske verige od pridelave hrane in živalske krme do predelave, skladiščenja, prevoza, uvoza in izvoza ter prodaje na drobno. S takim integriranim pristopom se zagotovi, da se vsa hrana in krma, ki sta pridelani in prodani v EU sledljivi od »vil do vilic« in da so potrošniki dobro seznanjeni s sestavinami živil. V prispevku bo predstavljeno kako zakonodaja EU določa načela glede analize tveganja, ki predpisujejo kako, kdaj in kdo opravi znanstvene in tehnične ocene, ki zagotavljajo ustrezno varnost. Prav tako bodo v prispevku predstavljeni rezultati nadzorov v institucionalnih kuhinjah.

VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE DEJAVNOSTI ZA SPODBUJANJE KULTURNEGA PREHRANJEVANJA V OKVIRU ORGANIZIRANE ŠOLSKE PREHRANE (Irena Simčič, ZRSŠ)

Z različnimi vzgojno-izobraževalnimi dejavnostmi je potrebno otrokom in mladostnikom zagotoviti uvajanje in usvajanje ustreznih kulturnih navad pri prehranjevanju v šolski jedilnici. V okviru organizirane šolske prehrane, kjer se v šolski jedilnici prehranjuje veliko otrok in mladostnikov je to še toliko bolj pomembno. Kakšne so prehranske navade, poznavanje strokovnih spoznanj s področja prehrane in upoštevanje kulture prehranjevanja so vodilna vprašanja, ki bodo uokvirila in usmerila potek razmišljanja v navezavi na teoretična izhodišča in primere praktičnih dejavnosti in strategij.

 

BIOLOGIJA (Moderatorka: Saša Krajšek)

 

MODRA DVORANA I

Z OHRANJANJEM VRST OHRANJAMO EKOLOŠKE PROCESE (Franc Janžekovič, UM, FNM)

Temeljni ekološki procesi omogočajo obstoj in evolucijo življenja na Zemlji, ti štirje procesi so: vodni krog, biogeokemijski krog, pretok energije in dinamika združb (sukcesije). Živa bitja izkazujejo pestrost v morfološki in fiziološki organiziranosti, ekološki vpetosti in genetski sestavi. Pestrost živih bitij oz. biodiverziteta je tolikšna, da je ni moč zajeti v eno univerzalno definicijo vrste, razlikujemo: morfološko vrsto, genetsko vrsto, filogenetsko vrsto, ekološko vrsto, kronovrsto … Z ekološkega vidika je pomemben trofični nivo vrste v prehranjevalni verigi. Vrste obravnavamo v različnih kontekstih, enkrat v luči medvrstnih odnosov in drugič v kontekstu javnega mnenja. V kontekstu medvrstnih odnosov razlikujemo kratkotrajne interakcije (plenilstvo, opraševanje) in dolgotrajne interakcije ali simbioze (mutualizem, komenzalizem, parazitizem, nevtralizem, amenzalizem in kompeticija). V kontekstu javnega mnenja vrste obravnavamo kot: ogrožene, indikatorske, ključne, krovne, karizmatične, ekonomsko pomembne, endemične, tujerodne, invazivne vrste … Kompleksnost prehranjevalnega spleta in števila členov v medvrstnih odnosih sta merilo stabilnosti združbe. Z izločanjem (izumiranjem) posameznih elementov, prehranjevalna veriga postaja vse bolj poenostavljena, združba živih bitij pa homogena (monotona) in s tem nestabilna. Lokalna in globalna prizadevanja za ohranjanje vrst so izjemno močna in prodorna, žal še vedno nezadostna. Temeljni cilj naravovarstvenih in okoljevarstvenih prizadevanj je v ohranjanju ekoloških procesov v dinamiki, kot je poznamo do sedaj. V sedanjem času je v ospredju izrazita prevlada aktivnosti za dobrobit človeške vrste, na škodo vseh drugih vrst. To dosegamo z upravljanjem z vsemi drugimi vrstami oz. populacijami. Večina upravljanja s populacijami je načrtovano in močno tehnološko podprto, izvaja se: v kmetijstvu in gozdarstvu – pridelava hrane in surovin ter uporaba biocidov (izgubljanje in fragmentacija habitatov, polucija); v ribolovu ipd. (netrajnostna raba); kot antibiotično tretiranje mikroorganizmov; preseljevanje vrst (neavtohtone in invazivne vrste). Številčnost populacij (ali vrst) je močno prizadeta tudi zaradi stranskih učinkov industrijskih in infrastrukturnih dejavnosti (nenačrtovani vpliv): industrijska polucija in posledični efekti: globalno segrevanje, ozonska luknja, kisli dež, bioakumulacija … Vpliv človeštva na naravo je tako močan, da zaznamuje ekološke procese, zato je sedanje geološko obdobje poimenovano antropocen. Z upravljanjem z vrstami usmerjamo ekološke procese, pri tem pa se krepi zavedanje in aktivnosti, da so tudi za človeško dobrobit smiselni takšni ekološki procesi, ki ohranjajo bogastvo vrst.

OBOGATENA RESNIČNOST KOT PRILOŽNOST ZA DVIG KAKOVOSTI UČNIH GRADIV V NARAVOSLOVJU (Tanja Gnidovec in Gregor Torkar, UL, PeF)

Namen prispevka je predstaviti izsledke raziskav o uporabnosti obogatene resničnosti (angl. augumented reality) pri pouku naravoslovnih vsebin v šoli. V ta namen izvajamo niz empiričnih raziskav, kjer ugotavljamo učinkovitost obogatene resničnosti za poučevanje anatomije in fiziologije človeka. Pri načrtovanju učnih gradiv in dejavnosti se opiramo na SBF (Structure, Behviour, Function) model oblikovanja in predstavitve učnih vsebin. Izdelana in evalvirana so bila učna gradiva za poučevanje o srcu in krvožilnem sistemu v osmem razredu osnovne šole. Gradiva so bila testirana v osnovni šoli, na vzorcu 85 učencev. Znanje učencev o izbrani temi smo preverili pred in po izvedbi dejavnosti. Analize rezultatov kažejo, da učenci pri usvajanju nove učne snovi, podprte z obogateno resničnostjo, kažejo velik napredek v poznavanju zgradbe in delovanja krvožilnega sistema. Izkazujejo tudi velik interes za delo s tovrstnimi gradivi. Na predstavitvi izsledkov raziskav želimo slušateljem predstaviti nastala gradiva, ki podpirajo obstoječa učna gradiva za pouk biologije, ter jim prikazati, kako si lahko tudi sami izdelajo učno gradivo, podprto s tehnologijo obogatene resničnosti. Želimo tudi opozoriti na druge potencialne možnosti, kot je individualizacija učnih gradiv za otroke s posebnimi potrebami, ki jih omogoča uporaba obogatene resničnosti.

ZNANJE ZA BODOČNOST (Igor Zelnik, UL, BTF)

Človeku se od renesanse dalje zdi, da s svojim znanjem in tehničnimi rešitvami naravo lahko obvladuje in brez omejitev izkorišča za svoje potrebe. Tehnološki razvoj (npr. stroji, gradbeništvo, kemična industrija) in intenzivno izkoriščanje fosilnih goriv, so obseg poseganja v okolje povečali do te mere, da je človek zaradi nespametnega ravnanja postal največja grožnja naravi in lastnemu dolgoročnemu obstoju. Šele nedavno je postalo jasno, da bomo na tak način živeli vedno slabše, saj se bodo v spremenjenem okolju vedno pogosteje dogajale tudi spremembe in pojavi, ki jih človek ni predvidel, mu pa že povzročajo škodo. Izrazi kot so trajnostni razvoj in klimatske spremembe so sčasoma postali sestavni del vsakega političnega govora in stvari s katerimi se moramo nemudoma soočiti ter jih začeti reševati. V praksi pa se je malo spremenilo. Gospodarstvo, ki je vedno bolj v rokah multinacionalk, nima interesa, da bi samo omejevalo porabo virov in onesnaževanje, saj bi se s tem odrekli delu dobička. V kmetijstvu se uporablja številne kemikalije, ki kmetom zagotovijo večji pridelek in s tem večji zaslužek, čeprav nekatere snovi ogrožajo naravo in človekovo zdravje. Država vedno težje ščiti svoje državljane pred posledicami neprimernega ravnanja, saj za delovanje inšpekcijskih in nadzornih služb, sodstva, potrebuje vedno več sredstev in politične volje, tega pa je vedno manj. Državljanom in lokalnim skupnostim ostane edina rešitev njihovo znanje, ki bo preprečevalo neprimerno ravnanje z okoljem, omogočalo kritično presojo kaj naj kupujejo in s tem vplivajo na proizvajalce ter nenazadnje predstavljalo osnovno znanje za iskanje trajnostnih rešitev. Zadostno znanje o okolju je jamstvo, da ohranimo okolje v katerem živimo, kakor tudi svoje zdravje. Rešitve za številne probleme nam pogosto ponuja kar okolje samo, le spoznati moramo strukturo in delovanje določenih ekosistemov ter vlogo v njih živečih organizmov.

 

TEHNIKA IN TEHNOLOGIJA (Moderator: Gorazd Fišer)

 

RDEČA DVORANA

ZTIUM (STEAM) PRISTOP K UČENJU ZA RAZVOJ SAMOSTOJNE IN USTVARJALNE PRIHODNJE GENERACIJE (Samo Lipovnik, OŠ Franja Goloba Prevalje)

Sposobnost samostojnega učenja in raziskovalnega dela na področju znanosti in tehnologije je vedno bolj pomembna. To lahko dosežemo tudi z izboljšanjem odnosa do naravoslovnih predmetov ter z opolnomočenjem na področju eksperimentalnega in raziskovalnega načina učenja. Ob večletnem sodelovanju v programu First® Lego® League (FLL®), ki je mednarodni projekt za promocijo znanosti in tehnologije, smo na OŠ Franja Goloba Prevalje začeli uvajati pristope ZTIUM (STEAM) – znanost, tehnologija, inženirstvo, umetnost in matematika na podobne načine, kot jih predlaga program FLL. Tak način dela se idejno močno prekriva z načeli formativnega načina poučevanja in usmeritvami, ki jih razvija projekt NA-MA POTI. Pri pouku tehnike in tehnologije smo zato pri več tematskih sklopih v 7. in 8. razredih implementirali samostojno delo v skupinah, ki so delale po načelih timskega dela. Z usmerjanjem so se dogovorili o pravilih in načinih dela. Nekateri so oblikovali svoje podjetje. Samostojno so raziskovali širše področje dane tematike (umetne snovi, električni krog, strojni elementi, kovine) in iskali informacije po literaturi. Vse informacije in dokaze o delu so zbirali v OneNote spletnem zvezku za sodelovalno delo. Najti so morali obstoječ problem ter razviti rešitev za ta problem, večinoma v obliki izdelka (npr. drugačen koš za smeti iz umetnih snovi) ali tehnične rešitve (npr. prenos gibanja na več osi pod različnimi koti). Raziskovali so gradiva, postopke dela, orodja ter izdelovali prototipe in jih nadgrajevali v končni izdelek. Povzetek svojega dela so morali smiselno oblikovati in javno predstaviti. Vse učne cilje in znanja so učenci usvajali samostojno. Učitelj je imel izključno vlogo mentorja in usmerjevalca ter zato tudi več časa za konstantno povratno informacijo. Sami so organizirali delo tako časovno kot prostorsko ter samostojno vrednotili svoje delo. Tako so prevzeli odgovornost za svoje dosežke. Opazili smo izrazito povečano motivacijo za delo ter pogosto izraženo opažanje učencev, da ne vedo, da se učijo.

»START-UP« USTVARJALNE DELAVNICE (Ivan Dović, OŠ Trnovo)

V predavanju bom opisal izvedbo dvodnevnih ustvarjalnih delavnic na temo podjetništva. Trije učitelji smo delavnice sprva zasnovali kot obliko dela z nadarjenimi učenci 8. in 9. razreda, potem pa smo koncept razširili in na delavnice povabili vse učence, ki želijo ustvarjati. Poglavitna cilja delavnic sta dva: učenci seznanijo s podjetništvom ter dobijo priložnost za razvijanje močnih in krepitev šibkih področij. V ta namen smo ustanovili »Start-up podjetje«, ki je proizvajalo in tržilo nakit natisnjen s 3D tiskalnikom. Uspešno podjetje potrebuje inovativen in kvaliteten izdelek, dobro promocijo in natančno finančno konstrukcijo. Da bi vse to dosegli, so se učenci razdelili v več skupin. Na likovnem področju so učenci oblikovali nakit. Nekaj jih je nakit skiciralo ročno, drugi pa so najboljše skice pretvorili v digitalne 3D modele s pomočjo računalniškega programa Sketchup. Skupina učencev, ki jih zanima tehnično področje, je modele tiskala s 3D tiskalnikom. Pomagala jim je ekipa rokodelcev, ki je iz natisnjenega nakita izdelala uhane in zapestnice. Učenci, ki so želeli delati z IKT opremo, so postavili spletno stran našega podjetja https://rosejewls.weebly.com/. Fotografi, video ustvarjalci, foto model in igralci so poskrbeli, da so bile na spletni strani objavljene čudovite fotografije izdelkov in kratek predstavitveni video našega podjetja. Za video so učenci posneli lastno avtorsko glasbo, ne manjka niti logotip podjetja. Da naše podjetje ne bi zabredlo v dolgove, je poskrbela ekipa ekonomistov, ki so izvedli tržno analizo, ter iz fiksnih in variabilnih stroškov izračunali minimalno ceno naših izdelkov. Svoje izdelke smo ponudili trgu in z njimi navdušili ravno dovolj ljudi, da smo si z zbranimi prostovoljnimi prispevki lahko privoščili kepico sladoleda. Delavnice smo uspešno zaključili in učenci so dobili neprecenljivo izkušnjo, da gredo delo, učenje in zabava skupaj, kadar jih povezujeta vztrajnost in ustvarjalnost.

 

INFORMATIKA IN RAČUNALNIŠTVO (Moderator: Radovan Krajnc)

 

ORANŽNA DVORANA

 

IZKORISTIMO RAZLIČNOST UČENCEV PRI REŠEVANJU PROBLEMOV (Boštjan Strnad, OŠ Franceta Prešerna Maribor in Radovan Krajnc, ZRSŠ)

Normativi za izvajanje Neobveznega izbirnega predmeta računalništvo predvidevajo pouk v mešanih skupinah (tako po starosti, kot po predznanju). Heterogenost skupine lahko izkoristimo, če pouk načrtujemo tako, da dejavnosti izvajamo v parih ali skupinah. Na ta način izkoristimo znanje učencev za medsebojno pomoč in učenje. Skrbno načrtovanje pouka je predpogoj za uspešno dokončanje projektov učencev in doseganje standardov znanja. Učitelj mora predvideti dejavnosti, ki jih bodo učenci lahko opravili sami ali v paru ter tiste, kjer učenci potrebujejo frontalno razlago ter vodenje. Takšen način poučevanja postavlja učenca v središče ter učitelja umika iz pretežno frontalnega poučevanja. Učenci si v paru izberejo realen problem. Reševanje problema učenci načrtujejo, pri tem pa sodelujejo z vrstniki. Cilj reševanja problema je delujoč projekt/računalniški program, ki ga bodo lahko mlajši učenci uporabili pri svojem učenju. Pri načrtovanju projekta učenci sodelujejo z učitelji nižjih razredov ter se medpredmetno povezujejo. Rešitev učenci preizkusijo v praksi z realnimi uporabniki. Skozi takšen pouk se učenci ne učijo zgolj klasičnega programiranja, temveč razvijajo strategije reševanja problemov, učijo se sodelovanja, preizkušajo ter testirajo svoj program, iščejo napake in jih odpravljajo. Učenci tako razvijajo vztrajnost, temeljitost, kreativnost in si prizadevajo za kakovost svojih rešitev. Kljub prednostim takšnega načina poučevanja pa se v času pouka pojavljajo različni izzivi in porajajo mnoga vprašanja. Nekaterim parom takšno delo ne ustreza oz. v paru nimajo dovolj predznanja, da bi prenos znanja med učenci lahko stekel. Nekateri učenci tudi niso dovolj samoiniciativni in podjetni, zato potrebujejo obilo spodbude in podpore s strani učitelja in vrstnikov. Po naših izkušnjah takšen način pouka vendarle prinaša veliko več prednosti kot vprašanj, zato je pomembno, da si podobno prakso in izkušnje izmenjujemo.

POUČEVANJE IN UČENJE RAČUNALNIŠTVA V DIGITALNI DOBI (Jože Rugelj, UL, PeF)

Digitalna doba prinaša mnoge spremembe, ki pomembno vplivajo na izobraževanje, delo in življenje nasploh. Spreminjajo se načini, kako učenci zaznavajo dogajanje v svojem življenjskem okolju ter kaj pričakujejo in potrebujejo od učiteljev. Če jih želimo učitelji pripraviti na zahteve in pričakovanja v družbi prihodnosti, moramo razumeti te spremembe in poiskati take oblike in metode poučevanja in učenja, ki jim bodo omogočila, da bodo izkoristili možnosti, ki jih nove tehnologije ponujajo, in se bodo dobro znašli v delovnih okoljih in pri opravilih, ki jih danes sploh še ne poznamo. To je mogoče samo, če bodo učni cilji postavljeni tako, da bodo učenci usvojili znanje na višjih taksonomskih ravneh in da bodo to znanje gradili z aktivnimi in sodelovalnimi oblikami učenja. Transmisivne oblike poučevanja, ki v računalniškem izobraževanju nikoli niso bile učinkovite, so zdaj zagotovo preživete. Učitelji morajo zato dobro poznati sodobne didaktične pristope in digitalne kompetence za učitelje, ki jih definirajo referenčni modeli. Digitalne tehnologije namreč same po sebi še ne izboljšajo učinkovitosti poučevanja in učenja. Šele ko dobijo ustrezno vlogo v problemskem in projektnem delu v majhnih skupinah ali pri raziskovanju ter snovanju in izdelavi iger, se pokaže njihova vrednost in uporabnost, saj omogočajo oblike učenja, ki brez njih sploh ne bi bile mogoče. Vsa omenjena načela bomo predstavili na primeru poučevanja programiranja za izbrano ciljno skupino učencev, ki jo razvijamo skupaj s partnerji iz sedmih evropskih držav v okviru evropskega projekta “Coding for Girls”, ki ga koordiniramo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

KAKO SEM KOT ROID POSTAL »DRUGAČEN« UČITELJ (Roman Bobnarič, OŠ Ormož in Gimnazija Ormož)

Kot učitelj fizike, računalniških predmetov, informatike, podaljšanega bivanja in še česa sem skozi leta spoznal veliko prednosti, ki jih ponuja IKT kot popestritev, razširitev in nadgradnjo pouka. Zato sem si skozi leta oblikoval neka vodila(ne načrt) kar uporabljam kot podporo učiteljem in učencem tako v osnovni šoli kot v gimnaziji kjer poučujem. Pri pouku kombiniram različna orodja kot popestritev ali nadgradnjo, da lahko učencem ponudim tisti nekaj več in se hkrati lahko tudi posvetim vsakemu posameznemu učencu posebej. Miselni vzorci so v našem razmišljanju in jih uporabljamo vsak dan – zakaj jih ne bi tudi kot zapis snovi? Na spletu iščemo in beremo ogromno besedil, zakaj ne bi potem izdelovali spletnih strani, kjer bi imeli zbrana besedila/zapiske? Video je postal najbolj priljubljen način komunikacije, zabave, spominov, razvedrila in še časa. Zakaj ne bi pri pouku uporabljali videa? Samo nekaj časa je treba vložiti, da se vsa ta gradiva pripravijo in povežejo. In žal veliko prevečkrat naletim na učence, ki nimajo osnovnih znanj iz uporabe IKT (ne samo računalnika). Zato se že več kot 10 let ukvarjam s pripravo in uporabo internega načrta računalniškega opismenjevanja. V tem času se je načrt razvijal in rasel in spet dosegel točko, ko ga je treba pošteno prevetriti in nadgraditi. Iz življenja vanj vdirajo snovi, ki jih ljudje uporabljamo, a jih nekaj let nazaj še nismo. Hkrati se trudim prenašati vse to na svoje kolege učitelje, ki se mi v tem početju priključujejo iz takih ali drugačnih razlogov. Zato vidim v NAK tudi priložnost to posredovati drugim, ki bi radi enako. Da imamo po kocu izobraževanja e-kompetentne mlade ljudi, ki znajo tudi razmišljati, ne le pričakovati in jemati, ampak aktivno sodelovati in raziskovati. To je fizik v računalničarju.

 

RAZREDNI POUK (Moderatorka: Leonida Novak)

 

ZELENA DVORANA

INTEGRACIJA FLL® JUNIOR SISTEMA V POUKA NA RAZREDNI STOPNJI (Blanka Janota, OŠ Franja Goloba Prevalje)

Na razredni stopnji je lahko poučevanje naravoslovja zabavno tako za otroke kot za učitelje. Učenci so še vedno radovedni in izredno radi samostojno raziskujejo. Zato je pomembno, da jim ponudimo okvir znotraj katerega lahko ustvarjajo ter s pomočjo igrifikacije pouka usvajajo dane učne cilje z veliko mero motivacije in trajno usvojenimi naravoslovnimi koncepti. Povod za preizkušanje novih načinov dela pri naravoslovju v 4. razredu je bil program First® Lego® League Junior, ki se v Sloveniji odvija že tretje leto in v katerem sodelujemo z ekipo učencev. Mednarodni program je oblikovan tako, da otroci, stari od 6 do 10 let, s pomočjo LEGO kock in gradnikov, spoznavajo matematiko, naravoslovje, tehniko, računalništvo in informatiko na način, ki je povsem primeren in prilagojen njihovi starosti. Podoben pristop smo uporabili pri rednem pouku v 4. razredu pri izbranih temah naravoslovja in tehnike. Z nekoliko spremembami pa ga lahko uporabimo pri prav vsakem predmetu. Učenci so samostojno načrtovali delo in v skupinah spoznavali dano učno temo (vesolje, konstrukcije, električni krog). Ko so se z njo dovolj seznanili, so po načelih timskega dela najprej identificirali problem ter s pomočjo kock Lego gradili modele, spoznavali težave ter jih reševali, programirali robotski vmesnik in izdelali maketo, fizično predstavitev specifične rešitve. Pri tem so uporabljali orodje LEGO Education WeDo, nekateri že LEGO Mindstorms EV3 (Legokocke, motorček, senzorji… ). To omogoča, da se naučijo glavnih prvin programiranja. To so potem prenesli v konkretni primer vsakdanjega življenja, ki so ga raziskovali. Povzetek svojega dela so smiselno oblikovali in ob modelu javno predstavili ostalim skupinam. Na tak način smo pri otrocih spodbudili sodelovalno učenje ter urili komunikacijske spretnosti. Spoznavali so aktualno tematiko, poiskali problem, ga raziskovali in iskali rešitve. Skozi proces dela so se otroci učili sodelovanja, deljenja dela v skupini, programiranja, spoznavali tehnologije, inženirske procese, urili komunikacijske veščine in spoznavali učno snov skozi igro.

AKTIVEN POUK NARAVOSLOVJA IN TEHNIKE V 5. RAZREDU (Maruša Šegec in Mateja Tomažič, OŠ Vojke Šmuc Izola)

K drugačnemu pouku so nas pravzaprav pripeljale razmere. Na eni strani so to nove generacije učencev, ki se učijo in delujejo drugače, po drugi strani predmetnik z večjim številom ur in posledično potreba po drugačnem pristopu učitelja. Namen prispevka je predstavitev naših izboljšav pouka, ki bi zadovoljile tako učitelja kot učence. Ugotovili sva, da se je izkazala najbolj učinkovita aktivna oblika pouka s formativnim spremljanjem. Pouk NIT načrtujemo po sklopih, medpredmetno, izkustveno, gibalno aktivno in po načelih FS. To zahteva več priprave pri načrtovanju urnika, dobro poznavanje ciljev pri vseh predmetih in pester nabor aktivnih oblik dela. Vsak sklop pričnemo z različnimi oblikami preverjanja predznanja , ki v učencu že vzbudijo motivacijo za nadaljnje učenje. Otroci so vedno znova izkazali željo po delu, po aktivnosti, ki je zanje kljub igrivi obliki resno delo. Motivirala jih je lahko drugačna postavitev učilnice, različni posnetki, možganska nevihta, problemsko vprašanje, nenavadni predmeti ter zapisana navodila in individualne zadolžitve v različnih oblikah dela. Oblike dela so bile zelo različne, od skupinskih do individualnih in frontalnih ter so se med potekom dela večkrat spremenile. Pomembno je bilo, da smo vključevali učenje v različnih prostorih (učilnica, hodnik, zunanji prostori) in ne zgolj sede. Tako delo seveda ni potekalo vedno gladko in brez težav, tako da smo vključevali minuto za sprostitev, pogovor o odnosih v skupinah in razne prilagoditve. Ob delu je sprotno potekalo preverjanje ciljev, na koncu pa skupni zaključek, kjer so na različne načine sporočali, kaj in kako so se učili. Z aktivnimi oblikami učenja smo tudi utrjevali snov, prav tako pa tudi preverjali in ocenili znanje. Med oblikami smo uspešno preizkusili nekaj iger, ob katerih so učenci izkazali določeno znanje, npr. igra domine, vroči stol, gledališče, milni mehurček, spraševanje v parih in skupinah, sestavljanje nalog za sošolce ipd. Primer sklopa: masa – gostota

ENA ZA DRUGO IN ENA Z DRUGO: NARAVOSLOVNA IN BRALNA PISMENOST (Leonida Novak in Sandra Mršnik, ZRSŠ)

V predstavitvi bomo skozi prikazali povezanost bralne in naravoslovne pismenosti skozi glavne gradnike in primere. Osredotočili se bomo na temeljne pristope, ki lahko povezujejo eno in drugo pismenost in ki omogočajo, da se hkrati razvijata obe. Prikazani bodo primeri iz 1. in 2. VIO. Skozi primere nalog in dejavnosti boso prikazali izvedbo učnega sklopa, ki vključuje tako elemente formativnega spremljanja, branja z razumevanjem, tvorjenja besedila, kritičnega branja in učenja z raziskovanjem. Glavno vodilo bo tudi vključevanje smiselnega učenja, v konkretnih učnih situacijah. V predavanju bomo predstavili orodje oz. opomnik za učitelja, ki je lahko v pomoč pri načrtovanju pouka z namenom povezovanja in razvijanja bralne in naravoslovne pismenosti.

 

12:30 – 14:00

 

Odmor za kosilo

 

14:00 – 15:30

 

DELAVNICE

VPLIV VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA OKOLJA ZA IZBOLJŠANJE PREHRANSKIH NAVAD OTROK IN MLADOSTNIKOV (Stojan Kostanjevec, UL, PeF, Irena Simčič, ZRSŠ in Marina Šipec, OŠ Bistrica ob Sotli)

Zdravo prehranjevanje predstavlja pomemben del zdravega življenjskega sloga otrok in mladostnikov. Sistemsko organizirana prehrana, kot jo imamo zgledno urejeno pri nas v Sloveniji, je lahko najbolj učinkovit način za oblikovanje zdravih prehranskih navad otrok in mladostnikov. Nacionalne in mednarodne študije potrjujejo, da se otroci in mladostniki pogosto nezdravo prehranjujejo tudi zaradi vse večje dostopnosti cenovno ugodnih nekvalitetnih živil z neugodno prehransko sestavo. Pomemben dejavnik pri spoznavanju in izboljševanju prehranskih navad otrok in mladostnikov so tudi vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ki jih morajo skladno z Zakonom o šolski prehrani izvajati vse vzgojno-izobraževalne ustanove. Cilj delavnice je predvsem osvetliti raznolike didaktične možnosti in pristope za izvedbo dejavnosti in strategij, ki učinkovito pripomorejo k izboljšanju različnih vidikov prehranskega izobraževanja in izboljševanja prehranskih navad otrok in mladostnikov.
VELIKA DVORANA I

ARDUINO IN MOŽNOSTI NJEGOVE UPORABE PRI POUKU FIZIKE V OŠ IN v SŠ (Jaka Banko, Goran Bezjak, Milenko Stiplovšek, ZRSŠ)

Priporočilo: udeleženci prinesejo prenosnik z nameščenim okoljem Aduino IDE, ki je prosto dostopno na naslovu https://www.arduino.cc/en/Main/Software.

Namen delavnice: V delavnici bodo predstavljeni struktura in lastnosti krmilnika Arduino Uno (digitalni in analogni vhodi, digitalni izhodi) in kako ga lahko programiramo ter nato uporabimo pri pouku fizike v srednji in osnovni šoli. Udeleženci, ki bodo prinesli svoj prenosnik z inštaliranim okoljem Arduino IDE, bodo lahko že napisane programe za te namene tudi sami preizkusili. Izvajalci delavnice bomo poskrbeli za ustrezno število krmilnikov, potrebnih elektronskih vezij in ostale opreme. Prikazali bomo še za kašen namen so primerni komercialno dosegljivi senzorji za Arduino in senzorji, narejeni po načelu DIY. Aktivnosti bodo potekale paralelno, različno izkušeni udeleženci bodo lahko izbrali sebi primerne aktivnosti. Predvidene aktivnosti:

– povezava krmilnika z USB vhodom na prenosniku ter testiranje povezave s programom blink v okolju Arduino IDE;

– branje analognih vhodov s programoma AnalogReadSerial in ReadAnalogVoltage;

– branje digitalnih vhodov s programom DigitalReadSerial;

– priklop vezave termistorja in upornika na Arduino in branje napetosti na analognem vhodu pri različnih temperaturah termistorja;

– sestava in uporaba merilnika temperature: pregled in uporaba programa, ki na osnovi karakteristike termistorja in vrednosti na analognem vhodu krmilnika izpiše temperaturo termistorja (tudi v tabelo v Excel-u);

– priklop vezave fototranzistorja in potenciometra na Arduino, branje potenciala med njima na digitalnem in na analognem vhodu;

– priklop vezave fototranzistorja in potenciometra na Arduino, branje časov spremembe stanja na digitalnem vhodu zaradi osvetljenost/neosvetljenosti fototranzistorja;

– sestava in uporaba svetlobnih vrat: priklop vezave fototranzistorja in potenciometra na Arduino, ustrezna nastavitev potenciometra, branje časov spremembe stanja na digitalnem vhodu zaradi osvetljenost/neosvetljenosti fototranzistorja ter izračuni hitrosti in pospeška telesa, ki je prekinjalo svetlobni tok do fototranzistorja;

– izdelava pshirometra (merilnika relativne vlažnosti) z dvema termistorjema;

– preizkušanje merilnikov s senzorji, ki so komercialno dosegljivi.

VELIKA DVORANA II

PRIMERI DEJAVNOSTI ZA POUČEVANJE O VELIKIH ZVEREH (Iztok Tomažič, UL , BF in Vesna Oražem, Zavod za gozdove Slovenije); UČENJE Z RAZISKOVANJEM PRI NARAVOSLOVJU - VODA (Miha Slapničar, Luka Vinko, Nina Zupanc in Iztok Devetak, PeF, UL)

PRIMERI DEJAVNOSTI ZA POUČEVANJE O VELIKIH ZVEREH (Iztok Tomažič, UL , BF in Vesna Oražem, Zavod za gozdove Slovenije) Nemalokrat se v medijih pojavljajo različne informacije o velikih zvereh, ki ustvarjajo dvom o ustreznosti ukrepov upravljanja z velikimi zvermi. Slednje je še posebno razvidno/izrazito pri učencih, ki živijo na območjih pojavljanja velikih zveri. Na delavnici bomo predstavili izbrane praktične dejavnosti, preko katerih lahko učitelji učencem predstavijo biologijo velikih zveri in problematiko, povezano z njihovim upravljanjem. Predstavili bomo primere, ki učence usmerjajo h kritični presoji informacij iz medijev in drugih virov, primere, preko katerih učenci gradijo na znanju oziroma poznavanju velikih zveri in primere, ki omogočajo izgradnjo pozitivnih stališč učencev do velikih zveri. Na delavnici bomo razpravljali o uporabi sekundarnih in terciarnih virov in njihovi uporabnosti pri poučevanju bioloških vsebin.

 

UČENJE Z RAZISKOVANJEM PRI NARAVOSLOVJU – VODA (Miha Slapničar, Luka Vinko, Nina Zupanc in Iztok Devetak, PeF, UL) Učenci kemijske vsebine učnega načrta za naravoslovje velikokrat doživljajo kot abstraktne, zahtevne in nepovezane z vsakodnevnim življenjem, zato se jim učenje kemijskih pojmov pogosto ne zdi zanimivo, sploh pa ne potrebno. Za izboljšanje razumevanja povezave med kemijskimi pojmi in vsakdanjim življenjem ne zadošča le navajanje primerov iz življenja, temveč je potrebno kemijske pojme iz življenjskih situacij izpeljati ter usvojeno znanje povezovati z uporabo v drugih situacijah. Pri tem ima eksperimentalno delo pomembno vlogo, saj učencem omogoči učenje z raziskovanjem. Pri pouku naravoslovja se učenci srečajo z pojmom trdota vode. Pri obravnavi teh pojmov lahko učitelj zasnuje dejavnosti, ki spodbujajo učenje z raziskovanjem. V delavnici boste praktično preizkušali nekaj eksperimentov, ki so primerni za razvoj raziskovalnega pristopa pri učencih. Vsi poskusi so dovolj preprosti, da pri sedmošolcih spodbujajo eksperimentalno delo, možno pa jih je še dodatno poenostaviti. Pri prvem eksperimentu na kvalitativen način lahko ugotavljamo, kateri ioni povzročajo trdoto vode. Pri tem v 2 mL 0,1 M vodne raztopine različnih soli, ki vsebujejo določene ione odmerimo 1 mL milnice in pretresemo. Kateri ioni povzročajo trdoto vode opredelimo z nastankom pene. Eksperiment lahko nato z učenci nadgradimo s znanimi poskusi izhlapevanja ali izparevanja različnih vzorcev vode in nastankom vodnega kamna ter penjenjem različnih vzorcev vode. Ta eksperiment je primeren za razvoj razumevanja poštenega poskusa ter kontrole spremenljivk. Nekaj poskusov pa je vezanih na postopek titracije, kjer s porabo titranta na kvantitativen način ugotavljamo koncentracijo ionov, ki povzročajo trdoto vode. Ti eksperimenti se lahko tudi prilagodijo razvojni stopnji učencev tako, da se klasična titracija z bireto poenostavi na izvedbo s kapalko in štetjem kapljic. Prvi eksperiment je titracija različnih vzorčnih vod z milnico. Trdoto vode določimo glede na prostornino porabljene milnice, ki povzroči obstojno peno vsaj 1 minuto. Drugi eksperiment je kompleksometrična titracija različnih vzorčnih vod z 0,5 M bazično raztopino EDTA ob prisotnosti indikatorja Eriokrom črno T – trdoto vode določimo glede na prostornino porabljene raztopine EDTA ob spremembi barve indikatorja iz rdeče v modro. Eksperiment je za razlago zahteven in primeren za srednjo šolo, brez razlage pa kemijskega ozadja pa je primeren tudi za osnovno šolo, saj se lahko spremlja le sprememba barve, ki pove kako trda je voda. Tretji eksperiment pa je sestavljen iz več stopenj. V prvem delu najprej izvedemo reakcijo med klorovodikovo kislino, znane koncentracije in kalcijevim karbonatom, ki se izloči, ko vzorčna voda izhlapi. V drugem delu s pomočjo nevtralizacijske titracije določimo koncentracijo klorovodikove kisline, ki je v prvem delu ostala nezreagirana. Z izračunom določimo, koliko klorovodikove kisline je v prvem delu zreagiralo s kalcijevim karbonatom, na podlagi razmerja množin pri reakciji med klorovodikovo kislino in kalcijevim karbonatom, pa lahko določimo množino kalcijevih ionov v vzorčni vodi. Prav tako je ta poskus kompleksen in primeren za srednjo šolo, z določenimi prilagoditvami pa je ustrezen tudi za osnovno šolo, saj omogoča raziskovalno delo.

GALA DVORANA

PRENOVA MATURITETNIH LABORATORIJSKIH VAJ KOT PRILOŽNOST IN IZZIV (Mojca Alif, I. gimnazija v Celju, Nika Cebin, Gimnazija Ledina in Darja Kravanja, II. gimnazija Maribor)

Notranji del izpita za splošno maturo iz kemije predstavlja laboratorijsko delo. Kandidati morajo opraviti vsaj 10 laboratorijskih vaj (za kar porabijo vsaj 20 ur) in oddati poročila. Učitelji ocenjujejo laboratorijsko delo s petih področij (poznavanje teoretičnih osnov vaje; načrtovanje eksperimentalnega dela; spretnost pri delu in upoštevanje pravil kemijske varnosti; zapis meritev, urejanje in analiza podatkov; argumentirano oblikovanje zaključkov), pri čemer pri vsaki vaji ocenjujejo vsaj dve področji; vsako področje pa mora biti ocenjeno pri vsaj treh laboratorijskih vajah. Na ta način se izvajajo in ocenjujejo maturitetne laboratorijske vaje že sedem let, zato člani DPK za kemijo načrtujemo spremembe notranjega dela mature iz kemije. V skladu z razvojem kemije in tudi drugih naravoslovnih znanosti se oblikujejo drugačne potrebe po teoretičnem in praktičnem znanju, kar lahko dosežemo s sodobnim poukom, ki vključuje inovativne metode poučevanja in učenja (spodbujanje interesa pri dijakih; ustrezen izbor kemijskega problema in njegova uporaba v kontekstu usvojenega naravoslovno-matematičnega in IKT znanja; izbor metod dela in eksperimentalnih spretnosti, argumentirano vrednotenje (kritično presojanje)). Na delavnici bomo predstavili nekaj alternativnih možnosti izvajanja laboratorijskega dela. Z novim, sodobnejšim pristopom želimo narediti laboratorijski del kvalitetnejši, hkrati pa učitelje vsaj nekoliko razbremeniti časovno zahtevnega pregledovanje poročil. Udeleženci delavnice bodo komentirali in ovrednotili predstavljene primere, pridobili izkušnjo procesa učenja in podali svoja mnenja ter predloge za izboljšanje laboratorijskega dela. Udeležencem priporočamo, da za učinkovitejše delo prinesejo Predmetni izpitni katalog za splošno maturo 2020 – kemija.
MODRA DVORANA II

DELAVNICA »Z IGRO SKOZI CELIČNO DIHANJE« (Vida Šinkovec, Zavod sv. Frančiška Saleškega); MIKROALGE - ZELO UČINKOVITI PRETVORNIKI ENERGIJE IN SNOVI V KORISTNO BIOMASO (Borut Lazar in Jure Ausec, BC Naklo

DELAVNICA »Z IGRO SKOZI CELIČNO DIHANJE« (Vida Šinkovec, Zavod sv. Frančiška Saleškega)

Namen delavnice je predstavitev igre, s katero se dijaki seznanijo s procesom celičnega dihanja. Celično dihanje je kompleksen proces, ki se dogaja v celicah in si ga dijaki težko predstavljajo, ker poteka na mikro nivoju, ki ga izkustveno ne moremo doživeti. Poleg tega se pri obravnavi celičnega dihanja spoznamo tudi z veliko novimi, neznanimi izrazi, ki opisujejo procese in produkte. Zato je v veliko pomoč, če dijake lahko motiviramo z družabno igro, v kateri prepotujejo pot glukoze iz krvne kapilare do celice, kjer se v procesu glikolize pretvori v piruvat, potuje v mitohondrij in se tam v procesu Krebsovega cikla preoblikuje v CO2, ki zapusti mitohondrij in celico. Drugi del igre pa je pot O2, ki mora prepotovati iz kapilare v mišično celico in mitohondrij, kjer se v dihalni verigi pretvori v vodo. Da zagotovimo element tekmovalnosti, dijaki igro igrajo v manjših skupinah in na poti tekmujejo med seboj. V igro so vključeni tudi dodatni elementi, kot so žetoni, ki predstavljajo ATP in jih morajo dijaki med igro oddati ali prejeti in s tem pomagamo pri predstavi pridobivanja energije v procesu celičnega dihanja. Zaradi same izvedbe igre, so v njej prisotne poenostavitve, zato je igra namenjena motivaciji in seznanitvi s procesom in imeni produktov. Igra je oblikovana za srednješolski nivo obravnave celičnega dihanja, vendar je princip igre uporaben tudi v osnovni šoli in na drugih področjih. V delavnici bomo na začetku pogledali animacijo, na podlagi katere je igra izdelana, odigrali igro in se pogovorili o njeni uporabi v razredu.

 

MIKROALGE – ZELO UČINKOVITI PRETVORNIKI ENERGIJE IN SNOVI V KORISTNO BIOMASO (Borut Lazar in Jure Ausec, BC Naklo)

Mikroalge so vodni fotosintetični mikroorganizmi, ki pretvarjajo energijo in snovi v koristno algno biomaso. Ker so drobne in preproste, so po učinkovitosti tri- do petkrat uspešnejše kot običajne energetske poljščine. Neprestano se delijo in v optimalnih okoliščinah vsak dan podvojijo svojo maso. Pri tem iz okolja privzemajo svetlobno energijo, te je na pretek, in organske ter anorganske snovi, ki jih najdemo tako v komunalnih kot industrijskih odpadnih vodah. Tako obdelane odpadne vode se razbremenjene lahko vrnejo v naravna okolja. Pridobljeno algno biomaso lahko uporabimo za številne namene: gnojila, fitostimulanse, biopesticide, krmo, hrano, kozmetiko … Ker so biokemično zelo bogate, bomo lahko iz njih v biorafinerijah prihodnosti pridobivali številne koristne učinkovine : proteine, nenasičene maščobne kisline, vitamine, antioksidante, biološka zdravila … Na delavnici bomo prikazali gojenje mikroalg v preprostih fotobioreaktorjih ter njihovo energetsko in snovno učinkovitost. Izmerili bomo količino in lastnosti svetlobne energije, ki jo alge asimilirajo v biomaso, in količino snovi, ki jih alge uspejo odvzeti iz sistema.

MODRA DVORANA I

HIDROGELI KOT UČNO OKOLJE ZA POGLABLJANJE NARAVOSLOVNIH ZNANJ IN RAZVOJ NARAVOSLOVNIH SPRETNOSTI (Jerneja Pavlin, UL, PeF); UTRIPAJOČE LUČKE ALI KAKO »VIDIMO« ELEKTRIČNI TOK (Katarina Susman in David Rihtaršič, UL, PeF)

HIDROGELI KOT UČNO OKOLJE ZA POGLABLJANJE NARAVOSLOVNIH ZNANJ IN RAZVOJ NARAVOSLOVNIH SPRETNOSTI (Jerneja Pavlin, UL, PeF)

Hidrogeli se uporabljajo v izdelkih, ki izboljšujejo vsakdanje življenje. So v plenicah, kroglicah za vlaženje rastlin, v obližih za opekline, v kozmetiki itd. Njihova pomembna lastnost je sposobnost absorpcije, zadrževanja in sproščanja vode. Ne obnašajo se kot spužve, ker so odporni na pritisk in zadržujejo vodo pod pritiskom, kar je tudi ključna lastnost za uporabo v plenicah. Hidrogeli, ki se uporabljajo za zadrževanje vlage v tleh, hitro absorbirajo vodo in se počasi sušijo, kar omogoča počasno sproščanje vode v zemljo in rastline. V delavnici bodo udeleženci eksperimentirali z dekorativnimi kroglicami hidrogela. Proučevali bodo ključne lastnosti hidrogelov, lastnosti, ki utemeljujejo, zakaj so pametni materiali, optične lastnosti (lom, odboj, fluorescenca) in mehanske lastnosti. Ob tem bodo poglabljali naravoslovno znanje, razvijali naravoslovne spretnosti in utrjevali poznavanje korakov učenja z raziskovanjem. Nakazane bodo možnosti implementacije v pouk različnih naravoslovnih predmetov po izobraževalni vertikali. Čas bo tudi za samostojno raziskovanje in evalvacijo delavnice.

 

UTRIPAJOČE LUČKE ALI KAKO »VIDIMO« ELEKTRIČNI TOK (Katarina Susman in David Rihtaršič, UL, PeF)

Učni načrt za naravoslovje v šestem razredu opredeljuje učni cilj, kjer učenci spoznajo in primerjajo različne vrste tokov: tok snovi, toplotni tok, električni tok. Vsebinsko je cilj zelo bogat in vključuje veliko pojmov, ki jih je za ustrezno razumevanje potrebno pri pouku natančno razdelati. Če snovni tok lahko opazujemo, toplotni tok občutimo ali nanj sklepamo na podlagi merjenja temperature, potem je električni tok od vseh treh najbolj abstrakten. Velikost električnega toka običajno povežemo z intenziteto žarenja žarnic v preprostem električnem krogu. Pri majhnih tokovih žarnice pogosto ne svetijo, kljub temu da v sklenjenem električnem krogu električni tok teče. Da bi preverili, ali tok zares teče, bi ga morali izmeriti, a v šestem razredu učenci še ne uporabljajo ampermetra in ne merijo tokov. Na primerih bo predstavljeno delovanje in uporaba naprave, ki služi kot didaktični pripomoček za vizualizacijo in oceno velikosti električnih tokov pri pouku naravoslovja. Z opazovanjem utripanja dveh diod na napravi ugotovimo, ali električni tok teče, glede na frekvenco utripanja pa ocenimo velikosti električnih tokov. Prednosti naprave so v preprosti uporabi, učinkovitosti pri majhnih tokovih in možnosti, da napravo učitelj lahko po navodilih izdela sam.

ZELENA DVORANA

POMEN UČENJA Z RAZISKOVANJEM ZA USPEŠNEJŠE REŠEVANJE NALOG NA NACIONALNEM PREVERJANJU ZNANJA IZ KEMIJE (Iztok Devetak, UL, PeF, Stanka Preskar, ZRSŠ, Violeta Stefanovik, OŠ Franceta Bevka, Tjaša Kampos, OŠ Venclja Perka)

Cilj delavnice je na primeru učenja z raziskovanjem predstaviti možnosti razvoja naravoslovne (kemijske) pismenosti, ki naj bi omogočala uspešnejše reševanje nalog nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) iz kemije. Naloge na NPZ iz kemije preverjajo tudi znanje učencev, ki se lahko razvija z različnimi pristopi eksperimentalnega dela. Analiza uspešnosti učencev pri reševanju nalog, ki zajemajo eksperimentalno delo, je lahko vodilo tako za učitelja kot učenca pri ustreznejšem načrtovanju učenja z raziskovanjem. Na osnovi neustreznih odgovorov, ki jih učenci podajo pri reševanju posamezne naloge odprtega tipa, lahko načrtujemo in izvedemo različne eksperimente, ki omogočajo razvoj razumevanja naravoslovnih pojmov in krepijo višje kognitivne ravni znanja. Na delavnici bodo udeleženci na osnovi izbora neustreznih odgovorov pri specifični nalogi na NPZ zasnovali eksperimentalno delo, ki bi učencem omogočalo razvoj ustreznejših pojmovanj.
ORANŽNA DVORANA

BEREM, PIŠEM, RAZISKUJEM (Sandra Mršnik in Leonida Novak, ZRSŠ)

Bralna pismenost je stalno razvijajoča se zmožnost posameznika/posameznice za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Ta zmožnost vključuje razvite bralne veščine, (kritično) razumevanje prebranega, pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje ter druge gradnike bralne pismenosti. Kot taka je temelj vseh drugih pismenosti in je ključna za samouresničevanje posameznika/posameznice ter uspešno (so)delovanje v družbi (definicija oblikovan av projektu Objem, 2018). V delavnici bomo zavzeli izhodišče, da je bralna pismenost temeljna, vendar pa se vsebinsko korektno mora povezovati z drugimi pismenostmi, saj le tako lahko prispeva k izgradnji ustreznih miselnih struktur učencev. V delavnici bomo skozi primere obravnavali odnose med pojmi bralna pismenost, naravoslovna pismenost in učenje z raziskovanjem. Skozi teoretična spoznanja in praktične primere bomo osvetlili didaktične priložnosti za razvoj naravoslovne pismenosti, ki jo povezujemo/nadgrajujemo z razvojem bralne pismenosti. Osredotočili se bomo na vključevanje učenja z raziskovanjem v proces učenja in poučevanja naravoslovnih vsebin z vidika bralne pismenosti. Seznanili se bomo z gradniki bralne in naravoslovne pismenosti, s katerima se tudi v procesu učenja in poučevanja srečujemo vse pogosteje in poiskali stične točke. V delavnici bomo predstavili in preizkusili nekaj primerov vzajemnega vključevanja zmožnosti branja in pisanja za pridobivanje in utrjevanje naravoslovnega znanja in spretnosti. Dotaknili se bomo tudi vloge učitelja in njegovih znanj, ki jih potrebuje, da kakovostno pristopa k razvoju bralne in naravoslovne pismenosti.
RDEČA DVORANA

RAZVOJ RAČUNALNIŠKEGA MIŠLJENJA SKOZI PROJEKTNO DELO V SCRATCHU (Irena Nančovska Šerbec, Špela Cerar in Alenka Žerovnik, UL, PeF); SPLETNI ZBIRKI NALOG IZ PROGRAMIRANJA S SAMODEJNIM PREVERJANJEM PRAVILNOSTI ZA OŠ IN SŠ (Matija Lokar, UL, FMF)

RAZVOJ RAČUNALNIŠKEGA MIŠLJENJA SKOZI PROJEKTNO DELO V SCRATCHU (Irena Nančovska Šerbec, Špela Cerar in Alenka Žerovnik, UL, PeF)

V delavnici se bomo ukvarjali z razvojem računalniškega mišljenja (angl. computational thinking) med učenci, kot paradigmo za popularizacijo in učenje računalništva. Opisujemo ga kot proces reševanja problemov, ki vključuje logično, analitično, algoritmično razmišljanje in dispozicije, kot je sposobnost samozavestnega reševanja kompleksnih in odprtih problemov. Cilj je spodbuditi in vključiti učence na tak način, da dobijo idejo o konceptih na konkretno-operativni ravni. Razvoj računalniškega mišljenja lahko podpremo z različnimi učnimi aktivnostmi pri računalniških predmetih, medpredmetnim povezovanjem, delavnicami, poletnimi šolami, seminarji itd. Naše izkušnje z uvajanjem računalniškega mišljenja pri mednarodnem projektu Games for Learning Algorthmic Thinking (GLAT) so potrdile uspešnost pristopa digitalnega pripovedovanja zgodb z namenom zgodnjega uvajanja učencev v algoritmično razmišljanje. Ukvarjamo se s projektnim učnim delom v Scratchu. Projektno učno delo zahteva skrbno načrtovanje učitelja oziroma izvajalca. Zajema načrtovanje učnih ciljev in izidov (skupnih učnih ciljev, skupinskih učnih ciljev in lastnih individualnih učnih ciljev oziroma izidov učenja), oblikovanje kriterijev za uspeh (v sodelovanje z učenci), organizacijo osnovnih dejavnosti skladno z načrtovanimi cilji pouka, časovno planiranje (dovolj široko, da učencem dopušča lastno raziskovanje in učenje), načrtovanje oblik in metod za skupinsko delo, izvedbo refleksij, diskusij, predstavitev, povratnih informacij med vsemi deležniki in preverjanje ter ocenjevanje znanja (skupinskega in individualnega dela, skupinske dinamike). Na delavnici si bomo pogledali, kaj je računalniško mišljenje, kako ga lahko skozi projektno učno delo v Scratchu razvijamo pri učencih, kako poskrbimo za spremljanje napredka posameznega učenca pri projektnem delu in kako lahko tovrstne projekte evalviramo. Osnovno gradivo za pripravo delavnice je kurikulum Ustvarjalno računalništvo (angl. Creative computing), ki so ga razvili na znani Ameriški univerzi Harvard. Pogledali si bomo, kako učenci razvijajo računalniško mišljenje skozi koncepte, prakso in perspektivo. Koncepti računalniškega mišljenja (zaporedje ukazov, zanka, pogoj, sočasnost, dogodek, podatek) so prisotni v Scratch projektih. Praksa se kaže skozi pristope pri učenju in skozi sodelovanje: eksperimentiranje in iteriranje, testiranje in odkrivanje napak (angl. debuggiranje), ponovna raba in poustvarjanje, abstrahiranje in modularizacija. Perspektiva se odraža v metakogniciji učencev (učenju učenja oziroma poznavanju lastnih načinov spoznavanja), izražanju, postavljanju vprašanj o zadevah, o katerih se učenci učijo. Kvantitativno bomo ocenjevali projekte z orodjem dr. Scratch, ki preverja prisotnost prej omenjenih konceptov in ponuja povratne informacije učencem in učiteljem z idejami in nasveti, kako izboljšati kodo. Vključili bomo reflektivno razmišljanje za spodbujanje metakognicije in vrstniško ocenjevanje oziroma dajanje povratnih informacij sošolcem. Obravnavali bomo učne rezultate različnih projektov, kot so Labirint, Soba pobega in Simulacija vožnje. Naš poudarek bo na razvoju računalniškega mišljenja med učenci oz. študenti.

 

SPLETNI ZBIRKI NALOG IZ PROGRAMIRANJA S SAMODEJNIM PREVERJANJEM PRAVILNOSTI ZA OŠ IN SŠ (Matija Lokar, UL, FMF)

Poučevanje programiranja je zahtevno, saj samo uspešna razlaga pojmov ni dovolj. Programiranje je namreč tudi veščina, zato učenci potrebujejo predvsem veliko vaje. Pri tem neizbežno naredijo veliko napak. Večina začetniških napak je preprosto rešljivih, če učence hitro usmerimo v pravo smer. Učitelju zato prav pride orodje, ki mu pomaga pri zagotavljanju ustreznega odziva. Na ta način je mogoča tudi večja in učinkovitejša individualizacija pouka. Zato smo na FMF razvili spletno storitev za samodejno preverjanje pravilnosti programov, katere osnovni cilj je samodejno podajanje ustreznih povratnih informacij. Imenuje Projekt Tomo (https://www.projekt-tomo.si/). Je popolnoma odprta in na voljo vsem. Vsebuje že nekaj tisoč različnih programskih vaj, ki jih je mogoče prilagoditi in ponovno uporabiti. Projekt TOMO je primeren predvsem za poučevanje programiranja z uporabo programskega jezika Python. Ker pa so za prvi stik s programiranjem morda primernejši slikovni programski jeziki, smo letos pripravili še Sistem Pišek (http://pišek.acm.si/). Tu naloge rešujemo s pomočjo programskega jezika Blockly. Naloge so raznovrstne in primerne za zelo različne starostne skupine. V sklopu delavnice si bomo ogledali oba sistema, tako z vidika učenca kot tudi z vidika učitelja. Po kratki uvodni predstavitvi uporabe sistemov za samodejno preverjanje pravilnosti in njihovi uporabi pri poučevanju bodo udeleženci v vlogi učenca rešili nekaj nalog. Nato si bomo ogledali, kako v nekaj minutah sestavimo svoj izbor nalog. Predstavili bomo možnosti za individualizacijo pouka. V drugem delu bomo reševali naloge na Sistemu Pišek. Predvsem bomo dali poudarek na raznolikosti nalog, ki so na voljo. Udeleženci potrebujejo računalnik z dostopom do spleta in poljuben brskalnik. Zaželeno, ne pa nujno je, da je na računalnik nameščen tudi Python.

POSLOVNI PROSTOR 5

MOLEKULSKO MODELIRANJE KOT KOMPLEMENTARNO RAZISKOVALNO ORODJE EKSPERIMENTOM (Anton Kokalj in Matic Poberžnik, IJS)

V okviru delavnice se bodo udeleženci spoznali z osnovami molekulskega modeliranja s pomočjo prosto dostopnih programskih orodij. Potrebovali bodo lasten prenosni računalnik z vsaj 10 GB prostega prostora na disku, pri čemer morajo biti pooblaščeni za spreminjanje nastavitev na računalniku. Vsi programski paketi, potrebni za delavnico, bodo vnaprej naloženi na virtualno obliko operacijskega sistema Linux, ki ga bodo pognali s pomočjo prosto dostopnega virtualizacijskega programa VirtualBox, ki je dostopen na vseh operacijskih sistemih, vključno z MS Windows. Za uspešno izvedbo delavnice so udeleženci naprošeni, da si predhodno naložijo virtualizacijski program VirtualBox (https://www.virtualbox.org/) in uvozijo za delavnico posebej pripravljen paket. Navodila kako to storiti bodo prejeli pred dogodkom. Udeleženci bodo spoznali, kako pretvoriti kemijsko skeletno strukturo preprostih molekul (npr. benzen, cikloheksan, aminokisline) v tridimenzionalno (3D) strukturo zapisano s kartezičnim koordinatami in jo interaktivno grafično upodobiti v 3D obliki. Poiskali bodo energijsko najugodnejše strukture modeliranih molekul, najprej s pomočjo preprostejše molekulske mehanike, nato tudi s kompleksnejšimi metodami na osnovni kvantne mehanike. Slednje metode bodo uporabili tudi za izračun molekulskih orbital, ki jih bodo nato s pomočjo programa za vizualizacijo tudi interaktivno upodobili. Tako bodo v šoli pogosto predstavljene orbitale videli v »akciji«. Glavni namen delavnice je udeležencem predstaviti metode, ki jih uporabljamo pri molekulskem modeliranju in njihovo potencialno uporabnost v pedagoške namene.
MALA SEJNA SOBA

PROGRAMIRLJIVA ELEKTRONIKA Z ROBOTIKO V OKOLJU ARDUINO (Slavko Kocijančič, UL, PeF)

Naše vsakodnevne dejavnosti so tako doma kot v službi, in še marsikje drugje tesno povezane s t.i. »pametnimi« napravami, na primer telefoni, televizijami, avtomobili, gospodinjskimi aparati, roboti v industriji, medicinskimi sistemi, orodji za obdelavo gradiv. Včasih smo že v zadregi, ker nismo prepričani, ali smo dovolj pametni za uporabo »pametnih« naprav ali pa se bojimo, da bomo za privajanje na novo pametno napravo porabili veliko časa. Še večji izziv imamo učitelji, kako (in če sploh) vključiti to temo v delo z učenci/dijaki. Kako bi mladim približali temelje, iz katerih izhaja načrtovanje, izvedba in izdelava modelov pametnih naprav? V zadnji triletki je za marsikakšnega učenca izziv že, kako pravilno zvezati in preskusiti preprost električni krog z enim ali več stikali. Pametne naprave temeljijo na programirljivi elektroniki, ki zahteva še kaj več kot samo vezavo nekaj gradnikov v električni krog. Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani smo v sodelovanju z Društvom za razvoj tehniškega izobraževanja (DRTI) izvedli v zadnjih letih vrsto tehniških dni po ljubljanskih OŠ in izkazalo se je, da ob ustrezni pripravi učenci uspešno sestavijo osnovna vezja s krmilnikom Arduino, uporabijo že naprej izdelane programe v okolju Arduino IDE in programe po navodilih preoblikujejo in dopolnijo tako vezja kot programe. Na petdnevni poletnih šoli v organizaciji DRTI in ZOTKS se v času okoli 15v ur udeleženci stari od 12 do 18 let naučijo še kaj več in v nadaljnjih 15 urah izvedejo samostojne projekte. Na delavnici bi predstavili način dela, zbirko/sestavljanko za uvajanje vsebin programirljive elektronike z nadaljevanjem v temelje robotike. Večino časa delavnice bi porabili za delo udeležencev v dvojicah na izbranem vezju s krmilnikom Arduino in nekaj osnovnimi gradniki (tipka, en senzor, svetleče diode). Cilj delavnice je pokazati udeležencem, kakšni so temelji pametnih naprav in da tudi programirljiva elektronika mora dobiti pomembnejše mesto pri popularizaciji tehnike, računalniška programiranja in ima velik potencial pri razvijanju tehniških, naravoslovno matematičnih ter IKT kompetenc.
VELIKA SEJNA SOBA

EKOSISTEMSKE STORITVE TAL (Borut Vrščaj, Kmetijski inštitut Slovenije, Visoka šola za varstvo okolja)

Tla so naravno telo na površini zemeljske skorje, stičišče litosfere, hidrosfere in atmosfere ter preplet živega in mrtvega sveta. So pomemben in pester ekosistem, zelo različen od »običajnih« ekosistemov. Ekosistemske storitve (ES) so širok nabor dobrin, procesov in storitev, ki jih ljudje koristimo v okolju, oziroma je naš obstoj od njih odvisen. ES delimo na oskrbo z dobrinami (hrana za človeka in živali, pitna/sladka voda, biomasa kot so les, vlakna, itd.); regulacijske storitve delovanja ekosistemov (uravnavanje klime, kroženja vode, plinov, hranil in zadrževanje onesnažil, itd.); 3) kulturno-izobraževalne storitve (estetske, duhovne, rekreacijske in izobraževalne potrebe človeka) in sam obstoj in raznolikost ekosistemov (vzdrževanje biotske pestrosti, življenjski prostor). Za človeka primarne ES so oskrba z vodo in hrano, energetskimi in zdravilnimi rastlinami. Manj znane, težko merljive in pogosto subjektivne so dobrobiti ekosistemov za človekovo telesno in duhovno zdravje. Ekosistemske storitve tal (EST) so pomembne ES, ki jih v zagotavljajo tla, pa naj bodo v gozdni, kmetijski, naravni ali urbani rabi. EST so pogosto samoumevne in spregledane, a ključne za delovanje okolja in za življenje na kopnem. Gre za npr. skladiščenje ogljika, čiščenje in zadrževanje vode, pretvorba in razgradnja snovi, regulacija klime, itd. Obseg in kakovost EST je v prvi vrsti odvisen od fizikalnih, kemijskih in biotskih lastnostih tal. Posegi v tla oz. ravnanje človeka s tlemi tla spreminjajo – EST najpogosteje zmanjšajo in redkeje povečajo. Slabšanje kakovosti tal neposredno vliva na dobrobiti koristnikov ekosistemskih storitev tal (človek) in delovanje okolja. Varovanje tal je pomembno za ohranjanje in zagotavljanje ekosistemskih storitev tal naslednjim generacijam oz. možnosti in kakovosti življenja na kopnem. Namen predavanja je predstaviti tla kot bistveno a spregledano komponento okolja ter seznaniti slušatelje z ekosistemskimi storitvami tal. Glavne ugotovitve predavanja naslavljajo spoznanja kako in zakaj so tla pomembna za delovanje in življenje kopenskih ekosistemov ter potrebe po holistični obravnavi tal v izobraževalnih procesih.
SREBRNA DVORANA I

VLOGA UČITELJA V RAZREDU KOT ENAKOVREDNEGA PARTNERJA (Valerija Danč, DOŠ Prosenjakovci – KÁI, Pártosfalva); TAKO PREPROSTO JE S FORMATIVNIM SPREMLJANJEM (Anita Danč Ismajlovič, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje); ELEMENTI IN ORODJA FORMATIVNEGA SPREMLJANJA PRI POUKU (Zorica Potisk, Gimnazija in srednja šola Kočevje); KAKO POVEČATI NAVDUŠENJE IN USPEH PRI NARAVOSLOVNIH PREDMETIH – UČENJE PO NAČELIH FORMATIVNEGA SPREMLJANJA (Zvonka Kladnik, JVIZ Mozirje OE OŠ Rečica ob Savinji); OD MOTIVACIJE DO DOKAZOV (Hedviga Kovač, OŠ II Murska Sobota); VODENO AKTIVNO UČENJE BIOLOGIJE Z ELEMENTI FORMATIVNEGA SPREMLJANJA (Bojan Poznič, OŠ Lava)

VLOGA UČITELJA V RAZREDU KOT ENAKOVREDNEGA PARTNERJA (Valerija Danč, DOŠ Prosenjakovci – KÁI, Pártosfalva)

Poučevanje danes zahteva drugačne pristope in metode dela, s katerimi lahko zagotovimo razvoj vseh veščin in znanj, ki jih potrebuje človek v 21. stoletju. Vsak izmed nas je edinstven in si zasluži, da je viden in slišan. Učitelji smo dobili nove vloge v šolah. Nismo več edini vir informacij za učenca, temveč smo postali učenčev partner, sodelavec, ki se prav tako učimo, razvijamo in rastemo. Občutke kontrole nad učenci je počasi potrebno zamenjati z občutkom odgovornosti in zaupanja. Učenci imajo pravico, da jih poučujejo učitelji, ki poznajo novosti in širok spekter sodobnih metod poučevanja. Na uspeh učenca v današnjem času močno vpliva učiteljeva pripravljenost razvijati svojo profesionalno samopodobo in njegova čustvena inteligenca. Na delavnici želim predstaviti primere uporabe elementov formativnega spremljanja s poudarkom na vrstniškem vrednotenju in podaji povratne informacije. S timskim pristopom treh učiteljic bomo predstavile pomen pozitivne komunikacije in timskega dela učiteljev ter uporabo korakov formativnega spremljanja s primeri dobre prakse. Učiteljem bomo pripravili knjižico po korakih formativnega spremljanja in predstavili gradiva ter dokaze, ki so nastajali med poukom.

 

TAKO PREPROSTO JE S FORMATIVNIM SPREMLJANJEM (Anita Danč Ismajlovič, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje)”] Spremembe so tiste, ki nam dajejo navdih za nove izzive, pomenijo skok iz cone udobja in omogočajo rast. Odkar poučujem z metodo formativnega spremljanja rastem in postajam drugačna učiteljica (oseba), saj gledam na učenca kot na enakovrednega člana in kreatorja učnega procesa. S formativnim spremljanjem izgineta izraza »dober ali slab učenec«, saj ima vsak možnost izkazati svoja močna področja, vsak je v nečem dober. Učenci so samozavestnejši in njihova kreativnost je večja. V prispevku bom predstavila raznolikost učenčevih kreacij skozi učni proces s formativnim spremljanjem. V delavnici bomo s timskim pristopom treh učiteljic predstavile pomen pozitivne komunikacije in timskega dela učiteljev ter uporabo korakov formativnega spremljanja s primeri dobre prakse. Učiteljem bomo pripravili knjižico po korakih formativnega spremljanja in predstavili gradiva ter dokaze, ki so nastajali med poukom.

 

ELEMENTI IN ORODJA FORMATIVNEGA SPREMLJANJA PRI POUKU (Zorica Potisk, Gimnazija in srednja šola Kočevje)

Kakovostno in trajno znanje naših učencev in dijakov je želja vsakega učitelja in šolskega sistema. Dejstvo, da živimo v družbi velikih sprememb in znanstvenih dosežkov napeljuje na nujnost sprememb na področju učenja in poučevanja. Učitelj ni več le posredovalec znanstvenih dejstev oz. učne snovi, pač pa moderator učenja; učečim se ponuja priložnosti za konstruiranje lastnega znanja. Formativno spremljanje (FS) omogoča razvijanje in poglabljanje razumevanja naravoslovnih konceptov. Čas, ki ga učenci preživijo v razredu, je tako namenjen aktivnostim, s katerimi učitelj ugotavlja predznanje, na osnovi predpisanih učnih ciljev iz katalogov znanj ali učnih načrtov skupaj z učenci oblikuje kriterije uspešnosti, ti pa omogočajo kvalitetne povratne informacije od učitelja k učencu, od učenca k drugemu učencu in najpomembnejše, od učenca k učitelju. Sooblikovani kriteriji uspešnosti omogočajo tudi samovrednotenje v vseh fazah učenja. Namen delavnice je preizkusiti čim več FS-orodij (npr. semafor, »nedvigovanje rok«), s katerimi udejanjamo elemente formativnega spremljanja (vprašanja v podporo učenju, sooblikovanje kriterijev uspešnosti, povratna informacija, samovrednotenje). Udeleženci se bodo znotraj ene ure pouka aktivno vživeli v vlogo učencev oz. dijakov, sama izkušnja pa naj bi jih napeljala k morebitnim spremembam lastne dosedanje prakse poučevanja.

 

KAKO POVEČATI NAVDUŠENJE IN USPEH PRI NARAVOSLOVNIH PREDMETIH – UČENJE PO NAČELIH FORMATIVNEGA SPREMLJANJA (Zvonka Kladnik, JVIZ Mozirje OE OŠ Rečica ob Savinji)

S predpostavko, da je vsak učenec lahko uspešen začnem vsako šolsko leto in tudi vsako učno uro posebej. Verjamem, da lahko vsakega učenca prepričamo, da svoje delo upravlja ustrezno. To naredim tako, da se potrudim in povežem z učenci, še posebno takrat, ko povzročajo težave. Pri povezovanju z učenci ne uporabljam grajanja, obtoževanja, pritoževanja, sitnarjenja, groženj, kaznovanja in nagrajevanja. Te škodljive navade sem zamenjala s skrbnostjo, poslušanjem, podpiranjem, prispevanjem, spodbujanjem, zaupanjem in prijateljstvu. Učence skozi te navade učim, da sami izberemo, kar počnemo in da smo vsi odgovorni za svoje izbire. Delo v razredu poteka po naslednjih korakih: Razlaga načrta dela – (naloge, samostojno delo, delo v dvojicah, medsebojna pomoč in preverjanje, sprotna pomoč učitelja, sprotno preverjanje doseženih ciljev, predstavitev in preverjanje osvojenega znanja). Samostojno delo mora vsak učenec opraviti za stopnjo štiri ali nad pričakovanji. Ko to stopnjo doseže, lahko začne novo nalogo ali pa isto nalogo na zahtevnejši ravni. Nizkih ocen in neuspehov ne zapisujem ampak, kaj mora učenec še narediti, da doseže želeno stopnjo. Potek učne ure po načelih formativnega spremljanja – (skupaj določimo namen učenja iz katerih izhajajo kriteriji uspešnosti, katere si učenci zapišejo ali prejmejo že napisane. V kolikor so kriteriji uspešnosti že napisani se z učenci o vsakem posameznem pogovorimo, da jih povsem razumejo). Učne dejavnosti, metode in učenčevi dokazi ali izdelki – (učence seznanim z metodami dela, po katerih bodo prišli do želenih rezultatov (učenci imajo vedno možnost izbrati svojo metodo, kot dopolnilo k boljšemu znanju) in kriterije za izdelke, ki jih oddajo kot dokaz uspešnega dela). Vrednotenje izdelka in osvojenega znanja – (po v naprej določenih kriterijih vrednotijo svoj izdelek, vrednotenje pa poteka tudi med učenci v dvojicah ali trojkah. Vsak učenec drugemu predstavi svoj izdelek in skupaj ga potem vrednotijo). Ocenjevanje – (pisanje testov ob prisotnosti učbenika in zapiskov), ustno ocenjevanje – kjer se vsak učenec najprej oceni sam, sproti ga ocenjujeta še dva učenca, ki ob koncu podata oceno in jo obrazložita in na koncu poda svoje mnenje učitelj (standardi so v naprej določeni). Pri takšni obliki dela so učenci bolj motivirani, ni negativnih ocen in neznanja. V razredu vlada delovno vzdušje, učenci si medsebojno pomagajo in spodbujajo drug drugega, za svoje znanje prevzemajo sami odgovornost. Pri urah ni stresnih situacij, motenja pouka s strani učencev ni ali se pojavlja v zelo redkih primerih. Med urami poskrbim za dovolj gibanja (možganske pavze in ponavljanje skozi gibe), učenci pa posamezne naloge rešujejo na različnih mestih v stavbi šole.

 

OD MOTIVACIJE DO DOKAZOV (Hedviga Kovač, OŠ II Murska Sobota)

Učenci so kot različne cvetlice v šopku. Vsak je drugačen in edinstven, vsak ima svoje potrebe, svoj način, vsak drugače dehti. Učitelj v 21. stoletju je z učenci v istem šopku s svojo čuječnostjo. Čuječ učitelj krepi samozavest, odločnost, odgovornost in spoštovanje do sebe in drugih. Od nas je odvisno, kako bomo skrbeli za ta šopek, z motivacijo, načrtovanjem, aktivnim vključevanjem učenca v razredno sfero. Vsak učenec je pomemben člen v verigi pridobivanja različnih znanj, veščin, življenjskih izkušenj. S svojo odgovornostjo, pozornostjo in posebnostjo prispeva k inkluziji vsakega posameznika. Na delavnici bom predstavila poti, kako vse učence aktivno vključiti v proces vseživljenjskega učenja, s skupnim načrtovanjem priti do različnih dokazov znanja. S timskim pristopom treh učiteljic bomo predstavile pomen pozitivne komunikacije in timskega dela učiteljev ter uporabo korakov formativnega spremljanja s primeri dobre prakse. Učiteljem bomo pripravili knjižico po korakih formativnega spremljanja in predstavili gradiva ter dokaze, ki so nastajali med poukom.

 

VODENO AKTIVNO UČENJE BIOLOGIJE Z ELEMENTI FORMATIVNEGA SPREMLJANJA (Bojan Poznič, OŠ Lava)

Učiteljem bom predstavil vodeno aktivno učenje biologije (VAUB) in kako vključiti elemente formativnega spremljanja. Predstavil bom na primeru raziskovanja pri predmetu biologija 8. Učiteji se bodo naučili pripraviti učni list za skupinsko in sodelovalno učenje (VAUB), ki bo vsaboval elemente formativnega načrtovanja. Za predstavitev bom potreboval računalnik s projektorjem. Ostalo gradivo prinesem s seboj. Udeleženci ne potrebujejo dodatne opreme.

SREBRNA DVORANA II

ROBOTIKA V TEHNIKI (Tomaž Kušar, OŠ Mokronog)

V robotiki kot interdisciplinarni vedi se prepletajo vsebine mehanike, statike, elektronike ter nenazadnje računalništva. V delavnici se bodo udeleženci seznanili s programiranjem v programskem okolju BASCOM. Z zbirkami Fischertechnik bodo sestavili robota, ga opremili z različnimi senzorji in vmesnikom Arduino UNO in ga na koncu oživili. Delavnica je namenjena učiteljem, ki bi radi v pouk robotike enakovredno vključili vsa tri področja robotike, mehaniko, računalništvo in elektroniko. V učilnicah tehnike se vedno najdejo tudi razni motorčki, stikala, upori, itd., zato bomo pogledali, kako jih je možno uporabiti pri pouku robotike, oziroma jih priklopiti na vmesnik Arduino UNO. Seznanili se bodo tudi z dodatno programsko opremo, s pomočjo katere si lahko zelo hitro in enostavno pripravijo samostojna učna gradiva, od električnih shem do 3D modelov, ki služijo za lažje razumevanje delovanja posameznih sklopov robota. Delavnica je nenazadnje namenjena tudi učiteljem, ki z robotiko šele začenjajo, da spoznajo možnosti, ki jih omenjena oprema ponuja. Udeleženci za obisk delavnice potrebujejo samo zvrhano mero dobre volje. Za vso opremo bo poskrbljeno.
ZLATA DVORANA

TERENSKO OPAZOVANJE PTIC (Franc Janžekovič, UM, FNM)

Opazovanje ptic je relativno enostavno, je tudi sproščujoče, omogoča prijetno druženje in nas krepi v potrpežljivosti in zbranosti ter ustvarja odgovoren odnos do narave. Predstavljam nekaj aktivnosti za opazovanje različnih skupin ptic, ki ga boste nadgradili z monitoringom in izdelali mladinsko raziskovalno nalogo. Posamezne aktivnosti izvajamo v primernem letnem času, navajam jih nekaj: Opazovanje in popis ptic na krmilnici. Aktivnost izvajamo v zimskem obdobju lahko doma ali v šoli. Opazovanja lahko izvajamo priložnostno, učenci so zadolženi za oskrbo krmilnice. Opazovanja po v naprej pripravljenem protokolu, omogočajo izdelavo seznama vrst, njihovo stalnost ter številčnost. Popis gnezd mestne ali kmečke lastovke. Lastovke praviloma gnezdijo v stavbah, mestne zunaj na fasadi, kmečke pa v zaprtih prostorih, praviloma v hlevih. Obe vrsti sta selivki, zato spremljamo prihod v pomladanskem obdobje, aktivnosti povezane z gradnjo ali popravilom gnezda, obdobje gnezdenja ter skrbi za mladiče. Popis gnezdenja bele štorklje. V krajih, kjer gnezdijo štorklje spremljamo celotno obdobje in aktivnost povezano z gnezdenjem, skrbjo za mladiče in njihov prvi polet. Zelo zanimiva izkušnja je preživeti cel dan (ali vsaj polovico) in spremljati aktivnosti na gnezdu. Število priletov staršev s hrano ali vodo, nego mladičev, vzdrževanje gnezda. itd. Spremljanje siničje družine ob gnezdenju v umetni gnezdilnici. Izdelajte ptičjo gnezdilnico in jo namestite na primerno mesto. Spremljajte aktivnosti, znašanje gnezda, hranjenje mladičev, speljava mladičev. Spremljanje prezimovanja vodnih ptic. Na lokalnem jezeru, spremljajte vrstno sestavo in številčnost prezimujočih rac in labodov. Po mesecu ali dveh rednih popisov pridobite kvantitativne podatke, ki omogočajo izdelavo raziskovalne naloge. Popis lesne sove. V obdobju od januarja do aprila lahko v večernih urah poslušate oglašanje lesne sove. Za lokalno območje izvedete popis in ocenite velikost populacije. Opazovanje in popis ptic. Izberete življenjski prostor in v njem, po v naprej določenem protokolu, izvedete popis ptic. Opazovanje splošno prisotnih in lahko prepoznavnih vrst (štorklja, lastovke ipd.) ne potrebujete posebne opreme. Za vsa nekoliko zahtevnejša opazovanja potrebujete daljnogled (ali teleskop), determinacijski ključ za ptice ter nekaj izkušenj. V začetnem delu priporočam pomoč ornitologa.
TERENSKO DELO

 

15:30 – 16:00

 

Odmor

 

16:00 – 16:45

 

ALI SMO V VESOLJU SAMI? (Tomaž Zwitter, UL, FMF)

Po nedavnih odkritjih o začetkih življenja na Zemlji, lahko bolje predvidevamo, kaj bi lahko pričakovali drugje v Osončju, naglo rastoče znanje o planetih okoli drugih zvezd pa sliko še bistveno razširi. Kljub temu, da še nikjer nismo odkrili česa vznemirljivega, pa je sedaj mogoče dobro premišljeno načrtovanje raziskav. V predavanju bomo pregledali trenutno sliko in plane za bližnjo prihodnost ter prišli do očitnega zaključka, da povsem verjetno v vesolju nismo sami, vendar je tudi najbližji svet z ugodnimi razmerami tako daleč, da je edino, kar nam preostane, da bolje pazimo na naš planet.

 

VELIKA DVORANA

 

16:45 – 17:00

 

Zaključek konference

 

VELIKA DVORANA